Odneslo mi je pokrov.
Pisan, leže v buciki,
delam počepe skoz mesečino.
S konceptom v nebesa.
O, sapica v nebesih,
ki daješ jušne kocke lenuhom.
Zgleda, da mi je bilo
nekaj namenjeno.
Nekaj kot briljantni kokoni
s pogledom na dopust.
Ob gib sem bil v globini vzgona.
In ob pamet. Ob uniformo.
Če ni to blisk iz ugodja,
pod napenjanjem sape.
Si se posušil? Vrnil nakit?
Ponosen, voham sedimente pulza.
Uteha me krasi.
Se blago opominjam,
na veličastnost mirovanja.
Kdor pride pod vitrino,
pride v stari novi svet.
Plešasti pevci
z mrki slame med zobmi.
Poklicani, zapravljajo mraz.
Odpovem se mleku
na gramu instance,
kot lubje skoti bolnika,
razširjeno, modro.
Maraton rojen v konstrukcijo.
Dišim po mladičih, tistih ostalih,
ki jih nisem pobila
v njihovi nesposobnosti.
Kri gospodarja napne,
povrže piedestal.
Ozdravljene da v divjino.
Gledala te bom,
kako si daješ živo kresničko v usta
in prihajalo mi bo
na misel, da je obroč mežikajoč
po postelji
z mazanjem odložil nož.
