Syds Wiersma

Kjer ti predaleč si, se odpeljem v Wad,
mesto, ki bi raje odplulo na otok.
Globoko zadiham stare barke, tolažbo
ovekovečenih imen: Antonia, Minerva, Veliki medved.

Toda Aagtje mi je najljubša, prosi me,
da pozabim. V ponedeljek zjutraj se teden
počasi začne, cigareta, meglo izpod jadra
je zdaj čutiti še v vsakem gibu.

To je torej tvoj svet, v modrem kombinezonu
hodiš s temi ženskami po zribanih palubah,
nerodno gladiš les in jeklo ter odsev
vode na mečih spomenika.

Pustim te, premagam svojo žejo v ozkih ulicah
okrog tvoje ladje, popijem žganje v zavetju pristanišča. 

nekoč je dejala
težak pokrov je tam
nisem se zmenil za to
sicer ne bi vedel kaj bo
privrelo na dan

a vendar mi je vsako leto
podarila
amarilis
napet kljunček v plastičnem lončku
tik na tem da se razpre kot gobec

videl sem priti čudež
meč iz nožnice
globljih moči

oči ki so morale to trpeti
so zacvetele
boleče rdeče

nisem med preživelimi
miren znam biti kar najbolj odprt

stopiti okrog vodnjaka
prebrati Baala Shema Tova

bog je tam kamor ga spustiš

in pustiti vrata priprta

nekoč je dejala
dokler ničesar ne čutim
se dobro počutim

Napočil bo dan ko se bom osvobodil
tega telesa, ne bom padel nazaj
kot nora mačka
sredi noči
ampak bom ostal pri starem
svetišču duše

moja bleda polt
ne skrbi draga moja
nisem odšel proč
ostajam pri tebi
smrt je le mostiček
trenutek ko
se skloniš prek plota
in se zazreš v daljavo. 

Danes hotel napisati sem pesem besno
ves razdražen kot pridigar pogubljenja
stisniti konec sveta v kalup poezije na tesno.
A pravzaprav moliti bi moral za malce dežja.

Kot povsem izmučen oče mi pot pokaže polje
po betonskih stezah do orjaških hlevov.
Me to gane? Kot duhovi se plazeča vrba in trsje,
ki je zaraslo jarke, vzpenjata iz suhih bregov.

A vendar je to hvalnica polderju.
Imam bogastvo vse, ko stopim v večerni soj,
čeprav polno je ljudi, ki govorijo le o denarju
in hitijo na vse strani, to dom je moj.

Topla prst konjske hrbte svetlo ožari.
Ukradem srečo, kot vsi drugi roparji.