Selahattin Yolgiden

razpravljam s fanti, ki nosijo krsto,
ob sočno zeleni cesti,
ali so angeli moški ali ne

kozel, zaljubljen v pomarančevec,
je že zdavnaj zapustil vas
s kovčkom iz svoje lastne kože

ko se oglasijo opoldanski zvonovi,
dekleta s slano vodo umijejo svojo ženskost,
jo posušijo in obesijo na vrv v poljub

okostnjaka, ki se ljubita,
na rentgenski sliki v zdravnikovi roki:
»pozabljava, da predstavljava le kup kosti«

češnje se umivajo z vodo, ki polzi z dimelj
telesa, v ritmu plime utripajočega na postelji,
na odprtem morju je nevihta zalotila neko ubogo jadrnico.

vse, kar sem dokončal, sem nekoč začel,
vendar mi marsičesa, kar sem nekoč začel, ni uspelo dokončati:
presti preje, sanjati, ljubiti …

poljubil sem ustnice, ki si mi jih ponudila,
in pojedel preostale češnje na krožniku

na gugalniku ležijo zlomljena očala nekega starca,
v vrtu gnezdijo snežne ptice,
jeleni pa se dušijo v zadnjih dneh iztekajočega se leta

laži iz otroških dni
se kot snežinke vrtinčijo
okoli trepetajočega psa na dvorišču

našli so kontrabas s pretrgano F-struno,
ki je visel z drevesa ob jezeru,
pod njim pa njegov odprti kovček, podoben krsti

johan, ki ga je nekega decembrskega dne povozil tramvaj s konjsko vprego,
je vstal z obdukcijske mize in s svojimi možgani v rokah dejal:
»naučite me, kako se bom obdržal na nogah, ko bom umrl«

trije otroci ob jezeru
proučujejo poginulega krokarja, s palicami dregajoč vanj,
v strupenem marčevskem mrazu

sova se krohotaje pozibava na veji
 

ničesar ne vem. noč.
ko zemljo objame tema, se prelevim v peščenega psa, ki obožuje svojo lastno senco.
barva katerega je tako črna kot razlika med vednostjo in nevednostjo.
petelin kljuva uro, obešeno okoli kasandrinega vratu.

ko se utopi v vodi, odreveni. ko se obesi na vislicah, pomodri.
smetišča, polna odvrženih škatlic zdravil. bolniške postelje z vonjem po urinu
okrvavljeni higienski vložki požvečene dude
uporabljeni kondomi sadomazohistični biči
cingljanje kozarcev ljudje, ki se smejijo samim sebi
ljudje, ki se smejijo drugim vse človeštvo je umazano.

had izgovarja moje ime. sanje.
osnovnošolec sem. že petič so me izbrali za predsednika razreda.
moja uniforma, ki jo moja mati pere ročno, je posejana s krvnimi strdki.
električni drog v egnatiji sem
in vztrepetam, kadarkoli spregovorim, molči.

na tržnici prodajajo svež oreh. torte, posute s krokantom,
krompirjev burek. polnjene polpete.
karkoli že ješ, se v tebi sprevrne v isto. tega se zavedaj.

v svoje življenje nikakor ne sprejmi človeka,
ki tedaj, ko se zazre v obraz potepuškemu psu, ne bruhne v jok.

nohti vetra
mrtvec raste
v meni, ropotajoč
pisalni stroj s pokvarjeno tipko a

naredil sem križ čez besede bogov
iz osamljene sence sem ustvaril preroka,
ki bo napisal svojo lastno knjigo

oktober je mesec nemirnih ljudi,
pretrganih vstopnic, porumenelih brisač,
po spermi smrdečih samskih stanovanj, žirafe,
ki se je obesila
pred vhodnimi vrati študentskega doma, trupel uradnikov
in istanbula
nekdo že od julija pleše na plaži

popolnoma nerabljena tipka s na tvoji tipkovnici dokazuje,
da si pozabila name