Radmila Lazić

Radmila Lazić (1949) o svojem pisanju poezije pravi, da se najraje ukvarja s temami, ki se dotikajo tabujev, tako literarnih kot življenjskih. Poezija te sodobne srbske pesnice je izrazito angažirana, svet nagovarja naravnost, brez dlake na jeziku, pogosto provokativno in ironično, šaljivo in uporniško, izrazito čustveno – »a nikoli patetično«, kot pravi sama. Ne čudi, da je poleg bogatega pesniškega, proznega in esejističnega opusa v zadnjih desetletjih odigrala pomembno vlogo v srbskem javnem življenju kot angažirana intelektualka (revija ProFemina, urednica knjižne zbirke Femina pri beograjski Prosveti), vneta zagovornica ženske emancipacije
in enakovrednosti spolov in borka za človekove pravice. Naslovi nekaterih njenih pesniških zbirk so sami po sebi zgovorni: To je to (1974), Pravo stanje stvari (1978), Razdelitev vlog (1981), Iz anamneze (2000), Blues Dorothy Parker (2003 in 2004), In vivo (2007). V angleščino je njene pesmi prevajal ameriški pesnik Charles Simic, dober znanec in gost festivala Dnevi poezije in vina.