popravek: lahko živim sto življenj in preberem
tisoče knjig, lahko sem prisotna v nešteto
pogovorih, na teh planjavah nezavednega, bitk,
dolgov, mešetarjenj, zvijač, zamolčevanj, zanikanj,
laži, o katerih se ti še sanja ne,
in vseeno je, ali sem tu vso večnost, ali sem tu
prvi in edini in zadnji dan, izmotavam se, misleč, da
živim, iz tega zločina, ki je prvo in edino in zadnje
in vse življenje, in kot da sem brez atributov živega,
vem ne ničesar, torej, nič ne bom zapletala, a
nikdar se ne pridruži ničemur, nikar ne ostajaj, na
neki točki bo terjala, kar ni njenega, ona, pretenzija
oblasti, pretenzija biti izvorna točka, s tisočimi
lastnimi imeni, na neki točki bo rekla, vse je tu
zaradi mene,
toda jaz sem šla zgolj mimo in napisala par stavkov,
in če je že bilo kaj zaradi nje, so to bili zgolj stavki,
ki jih nisem napisala, toda zdaj jih bom napisala, kajti
zdaj pišem popravek in tako bom zdaj napisala vse,
kajti tale doba je bodisi anticivilizacija bodisi njen
katalizator,
in v trenutku, ko prideš, zareži, uniči, prekini
civilizacijo, ne pogleduj k vsem tistim svetlobam
na koncu tunelov, ne hodi tja, ne približuj se in ne
pridružuj kot nek debilen civilizant,
to je nateg, na koncu boš, kriva, obtičala v
mučilni komori in ne boš več zatisnila oči in ne boš
več vedela ničesar in ne boš več videla ničesar in
predvsem ne boš več videla nikogar in ne boš več
pobegnila pred to ljubeznijo,
venomer prežečo oblastjo izza slepečega
žarometa, ki se zaenkrat še valja tamle v luži s tremi
neprebranimi knjigami in pridiga, in ko se približaš,
se skoti, in tale doba, v katero buljimo kot potlačeni
debili, je predvsem odgovor, kot ga je sposobna,
oblast in žrtev obenem, in jaz vstavljena v
ta njen mozaik, v katerem morajo biti elementi
povsem nemi, kajti tale kreatura, v katero
investiramo življenja, da postane naše življenje, ve
vse, ker je njeno vse, ker je ona vse, požira in čisti
prostor, da prikrije svojo nezaceljivo nezadostnost,
edini možen prostor,
in tole tu naokrog je njena posthigienizacijska
samota, to njeno mučeništvo je njen absolut, ona
je žrtev, ki je tvoja onesposobitev, ona je žrtev, ki
se celi z absolutom, ki je tvoj minus, ona odmerja
drobtinice, kajti ona je žrtev, ki je dobra oblast, in
njena dobra dela so zločini, in kriva sem jaz,
toda jaz sem zgolj napisala par stavkov,
mimogrede, ne vem, kam sem bila namenjena,
po tisti temi naprej, njo sem zgolj srečala tamle
in za hip komunicirala, misleč, da živim, da sem
v mimohodu, in potem tale z lastnim imenom
predsednica vgradi tole moje mimohodno življenje
v svoj mozaik in vzklika, kako fino, da sodeluješ,
toda jaz ne sodelujem, ne strinjam se z ničimer,
in vsepovsod v tistih debilnih socioloških zvarkih
piše, oblast ne more ustvariti identifikacije, lahko jo
sicer skuša z represijo, toda pobegne ji, kar je sámo
jedro napake, kajti oblast ne ustvarja identifikacije,
kaj njej mar, kdo si, oblast te začepi v debilen
mozaik, od koder ne moreš pobegniti in kjer potem
toleriraš debilne koncepte, udarce, za katere ne veš,
od kod prihajajo, in nihče ne pobegne, dokler se
živo ne zgrudi,
in nikar ne toži, nikar se ne potoži nikomur, v
tem človeškem mletju postane tvoja tolažnica dober
človek, potegne se zate in dobi opravičilo, tebe, in
tako postaneš opravičilo oblasti, oblast postane
prijateljska zaščita, prijateljska zaščita postane
destrukcija, ti pa njen razlog,
in jaz, predolgo preveč vljudna, ko bi ji vendar
morala ves čas govoriti, kar sem ji sicer nekajkrat
rekla, ves čas bi morala rezati, jaz pa sem za hip
ostala, za tistih nekaj stavkov, za življenje, ta
neprekinjen živčni refleks, misleč, da sem v družbi,
v pogovorih, med kolegi, ljubimkami, prijatelji,
misleč, da sem jaz družba, pogovor, kolega,
ljubimka, prijatelj,
in vedno je bil ta prihodnji čas, jaz pa ves čas
prav tako sámo jedro napake v pričakovanju
prihodnosti kot nove čistine razuma, ki popravlja,
obnavlja, sámo jedro napake v razumevanju
preteklih časov kot preteklih, in tako se sedaj v
večni sedanjosti terorja, brez vsega, brez preteklosti
in brez prihodnosti,
resocializiram, delokaliziram, da izginem z
radarja, da ne pojasnjujem nikdar več, da ne
analiziram nikdar več, kajti pojasnilo nima posledic
in analiza nima posledic, da mi na kraj pameti ne
pade več kaj dobrohotnega o tem, kaj se dogaja
