Milan Jesih

Po vodi plava
lesena raca.
Poletje vene.
Iz vnučke, kako
rata babica?
Malo počakaš.

Majhna pesem
gre čez polje,
za njo je tiha
gaz v travi.
A ji bo kdo sledil, s kakšnim
upanjem sem daleč?

V nebu papirček
srebrnega galeba -
kdo ga utrga?

Mlečno jutro
se razlije
po razlitem
jutranjem mleku.

Jesen je, s slednjim vdihom za vbod globlja.
Do praznega neznanega globoka:
v bakru zatona scvre se sončna obla,
za njo strmiš mož s čudenjem otroka,

–– in kar je kdaj bilo, v živi tišini,
da le oči zapreš, te spet zapljusne:
noben trenutek nikdar ni izginil:
mile zročenosti, izdaje gnusne,

vse je še v srcu, tu, neutrohnelo,
in ni se v letih odučilo biti ––,
roke, ustvarjene za ljubo delo,
zamišljen leno sklenil si na riti,

s krvi utripom polje čas v drgalih.
Samoten mrak polega se na njive.
Mustangom belim, v nebesu zastalim,
še za suh hip se vzplamenijo grive.

Starega psa ni več. Ni več mrcine,
ki pred kaminom valja se po tleh,
na zadnjih tacah prosi, sceja sline,
sope in spravlja goste v smeh,

oponašaje cviljenje ščeneta;
in ni več gospodarja,
ki psa je z visokostjo ogovarjal
– predstavljal pa baje za baroneta –,

poslopje je požrla lastna klet,
arkade in stebrišče, vse podrto,
končan rod, premenjen gospostven red,
hrast je strohnilo, posušilo trto,

vse je prešlo. Saj zimsko noč
popotnega kdaj zledeni znenada,
kot bi kaj soplo zblizu pa znekoč,
ko sluh naostri, pa nič, sneg sneg sneg pada.

V antikvariatu, ko sinoči
knjižico reprodukcij sem polistal,
nasred pejsaža impresionista
vojak se je, micen, neznaten ločil

v suknjiču plavem in prebelih hlačah,
nekakšnih pumparicah, od nians
mrakotnih ure, ko se ugaša dan,
daljava pa v praznino se prevrača,

ki mu figuro in klobuk nažira
z gotovostjo in vztrajnostjo večera,
stal je, vem, stal, ne klečal, stal, tam stal,
kot je za brdkega vojaka prav

– obok neba nad njim vse bolj oglen
temotno je žarel; v skrivnosti zadnji –.
Vojak je bil, stal je v cunjah paradnih
in zagreben že v zemlji do kolen.