Vojaki in listnate noči, v lobanji
nespečnost stržem kot v posodi
telesa davno prigorelo strast, in zamolkli
dekliški kriki v mlado brestovo listje
pokopavajo dan: in vsemu, kar je hotelo
priti, se nismo mogli izogniti, vse, kar je
šlo mimo, nas ni moglo dohiteti.
Po hribih blodijo volkovi
v kožuhih, odrtih z luninega telesa.
V nemirni točki sveta
so se zbirale večnost in méne. In so tvoje
besede kot listje, ki ga s pogledom
spuščam na zemljo.
Koga ni bilo v pesmi o labodjem
znoju? Čigave molitve curljajo iz odprtih
ran? Čigave duše ližejo bolestno sufijsko Vino.
V Azrailovem dimu sva sedela, ti
in jaz. Pred dvermi decembrov pes. V hiši
mrtev ključ in zaklana ključavnica in dolg
stopničast mrak … Nevesta je z ravnice
v hribe prinesla neresnične
roke, in smo jo gledali globoki
in tihi, v dolgem molku že na Onem
Svetu. Drevesa so iskala uši žuželkam.
Čakali smo na klic, da se spustimo
po strmini. Toda ostali smo in smo še tam,
kjer se je tvoj pogled tajal od poželenja,
da se z mojim pogledom objame. Kajti
bila si, pravijo, najlepša akvarijska
smrt, v kateri se vsaka senca potopi
v topel družinski mir in postaja
ahiretska ladja duše.
Prevod: Josip Osti
Vojnici, i lisnate noći, u lobanji
nesanicu stružem kao u posudi
tijela davno prigorjelu strast, i potmuli
djevojački krici u mlado brijestovo lisje
sahranjuju dan: i sve što je htjelo
doći izbjeći nismo mogli, sve što je
prošlo mimo nije ni moglo nâs stići.
Po brdima klaptahu vuci
u kožama zguljenim s mjesečeva tijela.
U nemirnoj tački svijeta
sabirahu se vječnost i mijene. I tvoje
riječi kao lišće što pogledom ga
spuštamo k zemlji.
Koga to ne bijaše u pjesmi o labudovu
znoju? Čije molitve cure iz otvorenih
rana? Čije duše ližu bolesno sufijsko Vino.
U dimu Azrailovu sjedismo, ti
i ja. Na kapiji decembrov pas. U kući
mrtvi ključ, i zaklana brava, i dugi
stepenasti mrak… Nevjesta iz ravnice
u brda je donijela nestvarne
ruke, i mi ju gledasmo duboki
i tihi, u šutnji dugoj već na Onom
Svijetu. Drveće biskaše kukce.
Mi čekasmo poziv da krenemo
niz strmen. Ali ostasmo i još smo tamo
gdje pogled se tvoj topio od žudnje
da s mojim se pogledom zgrli. Jer
bila si, kažu, najljepša akvarijska
smrt, u kojoj svaka sjenka pline
u topli roditeljkin mir i postaje
dušina ahiretska lađa.
