volila bi poeta. odšla bi k njemu
in mu dala glas. volila bi ga s tišino, belo,
tako tiho, pozabljeno in sámo,
kot so preslišane besede vseh poetov, delavcev
in proletarcev, njihov beg iz ust, ki ne zmorejo izplačati jezika,
zato, če me čutiš, kako ti služim, prosim,
voli okrušenega, mrkega, grdega poeta, zdrobljenega od dela,
posipanega na papir, njegovo bilko na izsušeni trati,
plačajmo mu volitve, ne s katerimkoli denarjem,
ampak s poezijo, posrednik pravi, da bo zlatu zrasla vrednost,
poglej jih, poete,
za kandidata jezika bi vsi dali svoja posojila,
dolg, besedo, ki jo odplačujejo lepoti, njej, ki sedi na robu,
mehko in zaskrbljeno ga tolaži, ona, ki jo nosi neizvoljeni poet,
brez besed ve, da stojiva na isti strani knjige, on, ki piše, in jaz,
ki berem in med nama ni migrantske meje,
kemičnega sredstva, stranke, valute, plastičnih zamaškov
in ker to ni dovolj, je med nama tisto,
kar je manj kot molk, golota, limona ali cilj,
ne, midva sva kot voda, ki naplavi knjigo,
da iz nje odtečejo stroji, cevke, avtomati, udobje, nafta, kontinenti
in naposled še jezik zdrsne onkraj temne mase, tja,
kjer je celota še brez vonja, ritma in oblike, še verjameš,
da bi našla tam norost poeta in jo objela,
na krajše, kot so dih, spomin, veselje ali déjà vu,
na tako kratko, da bi mi vzelo še poeta,
da ne bi pobegnil z mano in bi ga zapustila v domišljiji,
ker samo tam bi lahko bil izvoljen kandidat z doktoratom,
a brez službe, bleščeč obesek, spektakel iz škatle,
človek, ki nadomešča človeka, sorodnika, krajana,
kot vsi tujci čez žice kupljenega neba,
jaz in ti kot on sam sebi zvest pripadnik, ki ne more z mano iz domišljije,
samo njemu bi povedala, da se na tipkovnici zataknejo
mravlja, arterija, ideal, umazanija ali da na obrazcu iz urada
zasmrdi gnev delavkinega dneva, pôt njenega brezposelnega moža,
vonj njene roke, dotaknila se je igrače, ne bo je prinesla iz trgovine,
ne katerekoli, ampak avtomobilčka s ceno pogleda njunega otroka
dan pred tem. samo njemu, živalskemu poetu, brez zvezd in mišic,
bi zaupala, da sem dobila stanovanje preko vez,
nič davka, aritmetike, mašil ali birokracije, zgolj starši
v pritličju hiše. on bi odobril atomsko bombo, ker je čas
brez bližnjic, aparatov, betic, služabnikov in briljantin,
brez rojstnih dnevov, praznikov, obiskov, voženj in čokolade tako prekleto dolg,
da izbrišeš dogodke, ki bi se morali zgoditi, da bi bilo pol leta
kot en mesec brez plačila, življenje praznega banalnega planeta,
s prevaranti, tajkuni, umazanci, naivneži, birokrati, tihotapci,
z dresiranimi sloni, logičnimi računi, kot privid
ali samo cinična pesem dneva, pokrita z ledom in njen vrh,
bosa želja v gozdu smreke, kot zapuščene hiše polžev,
posušena slina, ki ostane brez pohlepa, ker tako pač mora biti,
v tem izsesanem svetu, brez hiš, vrat, cest, polja, brez dogodka,
kot prostor, ki ga bo nekoč iz tal pobralo življenje,
da na dnu ostane sled,
ne v mojo, ampak v tvojo domišljijo,
tebe, ki te bom volila, ker ne morem sebe,
lahko pa za naju nosim pesem.
