Ariana Reines

Ali podobnost res kaj pomeni.

Svet preveč rima. Mogoče.

Situacija podobnosti je ohranila vzvišenost z zrakom, ki sovraži.

Tako pravim, ker tako mislim.

No, mogoče lahko situacija proti svoji volji najde način, da postane družina.

Ali pa je to samo psihoanaliza, sem nameravala zapisati.

Ves ta »pomen«. Rima je. Samo rima.

In to, to bi lahko bilo to. Svoboda.

Nadlegujejo me.

Nocoj so mi trije tipi iz avta navrgli, ti pomagamo, da ti stopi.

To je bil največji zajeb spola, katerega sem preslišala, ko sem šla mimo.

Tako sem utrujena, globoko globoko v sebi. Utrujena sem.

Ta nenehen prepir. Kar je rekel Mandelštam.

 Kaj. Kaj zdaj. Pojdi. Pojdi naprej.

Iz angleščine prevedel Gregor Podlogar.

Nemogoče si je predstavljati nemir iz alabastra.

Vseeno so dolgo čakali, da so pofukali kipe,

imeli pa so takšne lase, ki se niso premaknili, ko je prišel val.

Val se vzdiguje do neke točke in prebada luno.

Noč je. Imam čeljust, ki bi lahko bila ladijski kljun.

Imam noč, ki je konopljina vrvica v moji otrdeli roki.

Nobeden jebeno ne dojame, ko zgradba izkašlja bele

ruševine vsega in nas pobeli s svojim prahom. Bili smo mrtvi

pantomimiki resnice s kapljico krvi na ustnicah. Ali omadeževane minute.

To je neprestana pesem. Če danes ne bom fukala, bom umrla.

To je pesem, velika kot skoraj nič: pivnik, ki ga je grobega

naredila njegova neizprosna svilenost.

Opotekavost je pojedla konzerviran nadev za pito in, kot stoletja,

zrasla v jeznega avgurja.

Ves čas je eno navadno sranje, nič drugega kot opozorilo.

Iz angleščine prevedel Gregor Podlogar.

Tako lena sem,

rada bi samo zgledala dobro in pisala pesmi,

uspe pa mi samo pisati pesmi, ker še ni prišel čas, da bi zgledala dobro.

Včasih

vstanem in se usedem in razmišljam o svojih pesmih.

Res so tako dobre, da bi morala biti slavna.

In nekega dne bi tudi lahko zgledala tako dobro, da bi bila primerljiva z njimi.

Morda se nekega dne to bo zgodilo.

Ampak ne danes.

Še boljše bi bilo

uničiti sistem, zaradi katerega

tako idiotsko fantaziram. Naj se uničim ali naj

najprej dosežem vrh v tem sistemu

in se uničim potem, ko me je že posvetilo tisto,

kar naj se v tem sistemu prezira?

Ko ti pišem, poslušam NEU! Kar hočem povedati,

je, da sem včeraj ponoči poskušala gledati film

Rainerja Wernerja Fassbinderja.

Ne prav film, bolj prvi del miniserije;

gotovo jo poznaš – Berlin Alexanderplatz.

Veš, ta teden skrbim za vrt dveh meni dragih prijateljev,

ki sta res prava intelektualca. Njuni so devedeji

Berlin Alexanderplatz. Enkrat sem si močno poželela

starejšega moškega, štorastega, a uglajenega, in spomnim

se njegovih rdečih ust, kako so izgovorila besedo FASSBINDER

medtem ko je v rokah držal svojega sina. NEU! je zelo seksi glasba.

Si jih kdaj poslušal? Spoznala sem jih pozno, pred kakšnima dvema mesecema

preko fanta, s katerim sem fukala do prejšnjega tedna, ampak se bova verjetno

še videla. Veš, čeprav sem videti melanholična in kot sova, sem še vedno

kulturno zaostala in vseh pomembnih stvari, ki sem jih naredila celo pred 30 leti,

se spominjam razdražljivo, občasno, preko ljudi, ki so tako ustrežljivi,

da z mano delijo svoj čas in svoje superiorno znanje.

Imam pa senzibilnost, za katero se ne bi moglo reči, da je gluha za kulturo.

Ampak moj narcizem je zame postal tako utrujajoč, da mi vzame skoraj

ves moj čas. Pred petimi ali šestimi leti

sem še srečevala ljudi, ki bi me vprašali, Ariana, si gledala

film Petra von Kant in njene bridke solze? Ne, bi rekla, nisem,

čeprav bi ga morala. Želim si, da bi bila filmofil. Morala bi nehati brati

srednjeveško poezijo, ker navsezadnje ne morem ostati v varnem zavetju

in nezaznamovana s tem, da se skrivam v zelo starih stvareh. Ljudje, ki gledajo

filme, so taki sanjači, sem rekla, in hočem biti ena od njih, sanjač, in se hraniti

z močnejšimi stvarmi, kot so tiste, v katerih se počutim varna in v katerih

ni več živih ljudi. Morala bi drugače sanjariti, bolj ambiciozno, in bi tudi lahko,

če bi bila ena od teh, ki gleda filme. Ampak takrat so bile potrebne naprave

za predvajanje in potrpljenje, obojega več, kot potrebujem zdaj.

V resnici sem pred nekaj leti končno pogledala približno polovico

filma Petra von Kant in njene bridke solze. Počutila sem se nelagodno,

da sem ženska. Ampak vseeno

sem prejšnjo noč poskušala gledati prvi del miniserije Berlin Alexanderplatz

revolucionarnega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja,

ki je nastal po romanu Alfreda Döblina, s katerim je bilo sicer

primerjano moje pisanje. Petkrat sem gledala uvodni kader s človekom,

ki v sončni svetlobi hodi ob steni, in šele takrat, ko je, mislim, da nek vojak,

izrekel prve besede v tej seriji, sem ugotovila, da podnapisi niso vključeni,

in vsakič, ko sem že mislila, da sem jih vključila, se je izkazalo,

da niso vključeni, in sem poskušala znova in znova,

in bolj ko je postajalo pozno, bolj sem postajala umirjena,

umirjena, ker sem bila vse bolj ravnodušna, in gledala sem,

kako sonce pada na brazde na človekovem obrazu, ko ta hodi po cesti

vse do trenutka, ko nekaj rečejo v nemščini, in groza,

ki me je prebudila in povzročila, da sem si res želela ogledati film,

se je počasi umaknila in zamenjala jo je groza,

ki prevladuje v uvodnem kadru te serije: človek z obrazom hodi

skozi snope svetlobe ob stenah, ki se premikajo skozi različne odtenke bele.

Na koncu sem se morala sprijazniti, da podnapisi ne bodo delovali.

Mučilo me je, da nisem niti znana pesnica niti ženska,

katere zunanjost je podobna plehkosti njenih želja, in začela sem razmišljati

o moškem, ki sem ga nekoč ljubila. Bil je Nemec po imenu Rainer,

in ko sem ga neke noči vprašala po njegovem drugem imenu, je rekel Maria

z najbolj žaljivim glasom, kar si ga lahko predstavljate. Rainer je vedel, da sem

sanjava in če bi takrat poznala Fassbinderja, bi potrebovala

bolj prefinjen okus, kot sem ga takrat razvila za obrambo pred krutimi

in elegantnimi ljudmi tistega časa, vseeno pa sem poznala Rilkeja,

dobro sta ga poznali tudi moja vzhičenost

ter moje odprto utripajoče srce. No,

ja. Mogoče bom nekega dne izvedela, kaj je v sedemdesetih

pomenilo biti revolucionaren. Te ideje so pomembne

kulturno uspešnim ljudem, ki trdijo,

da ta sistem mora pasti, jaz pa sprejemam

očitno samomorilsko ljudsko množico, kateri je sodelovanje

sinonim za strinjanje in katere ne bi

smela sprejeti. Preprosto bi morala

poskusiti uspeti, ne da bi jo sprejela, čeprav se sploh

ne maram truditi. Morala bi postati

zaveznica kulturnih kritikov, ki včasih tudi ponoči

postanejo romantični, in celo mislim, da bom postala

ena od njih takoj, ko bom lahko prebolela fantazijo,

da moje sanje spet lahko postanejo sladke

in dišeče, ne pa moreči utesnjujoči kadri,

v katerih obvladujem kulturo v vlogi

junaka in junakinje, žrtvovalke, stopljene

v samo bistvo lepote, ki poraja svetove,

in tudi ne dediščina izdelkov,

dostavljenih v obliki skrivnosti nekoga drugega,

zapuščenih v filmih, knjigah, modelih oblačil,

in ki si prisvajajo resnico, na katero kažejo.

Ne preostane mi drugega, kot da grem čez to

in se strinjam s sanjami, z njihovo opreznostjo

in zgodovino in njenimi mejami, in tako so te obsesije

(ki niso moje) upravičile sanje s tem,

da so minile.    

Iz angleščine prevedel Gregor Podlogar.