Aleš Šteger

Ko ga na robu ponve ubiješ, ne opaziš,
Da jajcu v smrti priraste oko.

Tako drobno je, da ne poteši
Še tako skromnega jutranjega teka.

A že zre, že bolšči v ta tvoj svet.
Kakšni so njegovi horizonti, srepenje čigavih perspective?

Vidi čas, ki se ravnodušno seli skozi prostor?
Zrkla, zrkla, počene lupine, kaos ali red?

Velika vprašanja za tako drobno jajce
Ob tako rani uri. In ti - res želiš odgovor?

Ko sedeta, iz oči v oči, za mizo,
Ga s kruhovo skorjo še pravočasno oslepiš.

Znašel si se tam, kjer ni črk ne številk.
Svetloba je presilna, da bi gledal, ali pa je noč.
Tukaj ni glasov. Le včasih kdo vzdihne,
In tedaj prične tisoč ust hkrati kričati
Ali recitirati kako neznano pesem.
Tukaj ni ne zidov ne predmetov, vsaj ti
Nisi nikoli naletel nanje. Tudi tal ni.
Kot da tvoje telo ves čas drsi skozi roj
Frfotajočih metuljevih kril ali skozi oblak dežja.
Včasih, ko zapiha tišina z neznanimi imeni,
Se ti zdi, da morajo biti tukaj še drugi,
Tebi podobni, a tukaj nikoli ne srečaš nikogar
Ali pa greš nevede skozenj in je to takrat,
Ko doživiš nekaj takega kot misel ali sanjo ali čustvo.
Včasih si imel še smrt in bilo te je strah.
Mislil si, da povsod lebdijo nagačene tigrove glave
In da drži vsaka med svojimi čekani eno izmed tvojih src.
Sedaj, sredi sitega režanja, veš, kaj je mir.
Čeprav greš in se vračaš, si zmeraj tukaj.
Kajti tukaj ni tukaj. Tukaj je
Kašmir.

Tu imaš kondom. Sprenevedaš se, da ga ne maraš,

A v resnici ga potrebuješ. Vzemi ga. Tako.

Sedaj preberi, kaj je napisano na srebrnkasti površini ovitka.

Tega jezika ne razumeš, a ugaja ti, ker veš,

Da je besedilo namenjeno tebi.

Kdo ve, morda celo govori o tebi

Ali pa je bilo napisano z mislijo nate.

Odpri ga. Brez lažne skromnosti. Tvoj je

In z njim počneš, kar hočeš. Tako.

Sedaj ga daj k ustom. Ne, ne, prav si slišal,

K ustom ga daj. Če ne moreš tako,

Zatisni oči in si predstavljaj,

Da držiš v rokah košček nadišavljene svile

Ali ivanjščico, ki jo želiš poljubiti.

In sedaj: pihni. Da, pihni. Počasi, počakaj, da sapa

Odnese vse, kar se je nabralo, iz tebe. Tako,

Se že veča. Še močneje pihni. Vidiš, kako velik postaja?

Ti je všeč? Seda je dovolj. Lahko bi se razrasel

Po vsem prostoru, te pritisnil ob zid

In te zmečkal. Dovolj, pravim. Čas je,

Da ga zvežeš. Takooo. Sedaj je resnično

Edinole tvoj in z njim lahko počneš, karkoli hočeš.

Aaa, vidim, da si vzel rdečo šminko za ustnice

In pričel po njem risati. Narisal si piko.

In še eno. In odspodaj smejočo se črto. 

Sedaj razumem: rad bi narisal mene

In mi s tem zagospodoval, a me nisi ravno

Dobro zadel in sedaj se jeziš. Besen si.

Toda - kaj je to? Zazdi se ti, da za mojim nasmeškom,

Torej tam, kjer razen tvojega izdihanega zraka ni ničesar,

Nekaj je. Prav dobro veš, da to ni mogoče, a vseeno

Te ta občutek noče zapustiti. Nasprotno:

Vedno bolj si prevzet in nemiren. Občutek imaš,

Da se izgubaš v temnem gozdu

Ali da ne moreš več premikati svojih udov.

Sovražiš se, ko si takšen, zato prisloniš uho na usta,

Ki si mi jih narisal, in napeto prisluhneš.

Sape, ki so jo prej sam rad izgubljal, ti naenkrat zmanjka.

Zgrožen še enkrat prisluhneš. Sedaj

Ni več nobenega dvoma. V praznini kondoma

Nekdo je, in prekleto dobro veš, da je tam,

Kjer nikogar ni, lahko edino Bog.

Osupel so odmakneš, saj česa takega nisi nikoli

Pričakoval, kaj šele predvideval, in komaj sedaj

Postaneš zares beseb. Še več: nor si od strahu,

Saj nisi več prepričan, da bom čez hip,

Ko boš izvlekel britev in počasi in globoko

Zarezal vame, zares za vedno izginil.