Umoril sem kar samega sebe.
Ubil svoje iluzije, sanje
in zaspal kot angelček.
Tretji dan sem vstal kot sodni tolmač.
Kje si, Fjodor Mihajlovič, stari moj,
kje si, da se ga skupaj nažgeva z vodko?
Brat iz rane mladosti,
ki si me zadeval brez nedovoljenih substanc,
kradel noči in mi povzročal psihosomatska obolenja,
ko sem bil še medvedek, ki je hotel zvezde od blizu videti.
Vstani od smrti, pridi za šank,
pripelji svojo imaginarno bando zločincev,
jaz pa bom pripeljal svojo realno,
da se pomerimo v pitju vodke,
kot enakovredni partnerji,
da postavimo črte.
Mi smo močni, rojeni zmagovalci,
mojih ne peče vest, poznam jih do potankosti.
Dnevno voham njihove potne dlani na zatožnih klopeh in
koketiram s cipami, edina dobra plat poklica.
Vest je za romane.
Sodbe v imenu ljudstva – katerega? –, dragi moj,
so neučinkovite, ne povzročajo notranjega razkola,
vest obstaja le še v slabi ekranizaciji tvojega romana.
Vse je iluzija, poceni gledališka igra s še bolj poceni igralci.
Vem, da te bom premagal, stari moj,
le tega ne vem,
kdo od naju je na boljšem?
