Aleš Mustar

Ubil te bom in te zakopal na moj vrt.
To bo najin dan mrtvih.
Nežno ti bom prižigal sveče,
enaintrideset sveč,
kot za tvoj rojstni dan.
Najina torta bodo po zimzelenu
dišeče ikebane.
Čakal bom, da mi zrastejo podočniki,
da se naostrijo
in te potem poljubil – na vrat.
Eviva Transilvanija.

Kako naj ne bom duhamoren,
če moram kot moški srednjih let čakati,
da mi dozorijo verzi,
medtem ko svet postaja vse bolj znanstveno fantastičen.
Tako sem otopel,
da v hlačnem žepu niti vibracij mobilnega telefona ne čutim več.
Škatla, ki je z enim samim pritiskom na gumb
lahko namenjena tudi zabavi,
mrhovinarsko prenaša pogreb predsednika države.
Gledanost narašča, ko od blizu pokažejo v nesreči zoglenela trupla,
naprave za merjenje gledanosti pa popolnoma ponorijo,
ko kamera ujame prizadete obraze njegove žene in otrok.
V drugi državi je potres pokopal tri tisoč ljudi.
Po svoji pomembnosti žrtve vojne pristanejo šele na tretjem mestu.
Računalniška spaka se praska po glavi.
Če naju bo vegetarijanstvo rešilo pred ptičjo gripo,
seksualna abstinenca pred AIDS-om
in zapečkarstvo pred SARS-om,
ne bova ušla enoumju.
Po elektronski pošti dobim sporočilo,
upam, da ne obolelo za virusom,
da je obljubljena dežela
uvedla embargo na uvoz literature iz t. i. nedemokratičnih držav.
Naj začnem povečevati mišično maso v fitness centrih?
Naj postanem Super, Action ali Spider man,
si ti pripravljena postati moja Xena,
da bova skupaj rešila svet?
Se to za pesnika spodobi?
Koliko navidezne spodobnosti zahteva nespodoben svet!

Ne vem, ali naj se vdam,
se povzpnem na bližnji hrib
opazovat novo zapadli sneg
ali naj raje zamenjam kanal,
zato sem danes,
tako prekleto depresiven.

Onemeli Cigani,
medvedjega piva ni na ceniku,
strežejo pa izvrstno hišno specialiteto:
Puškina na žaru.
Kuhar ga skrbno razkosa.
Pri rdeči kači ni manir, lahko ješ z roko.
Pesnik, obsojen na molk, dobi drobovino.
Lačni ustvarjalec reklam zagrize v sočno bedro,
meni pa je natakar postregel srce!
Žvečim in žvečim.
Kako suh je post-postmodernizem!

Iskrene čestitke! Iskreno sožalje!
Voščilnice so vedno enako grde,
pa naj bo na njih šopek cvetlic ali črna pentlja.
Klišejski stavki kot kirurški nož režejo srce.
Prijazno podjetje za kataloško prodajo
mi pokloni darilni bon.
Omikani specialist za trženje ne pozabi pripisati Wordsworthovih verzov,
ki jim takoj sledijo želje
za prijetno praznovanje in veselje ob uveljavljanju popusta.
Ko bo tudi faks postal tako pameten,
kot so mobilni telefoni,
in se začel odzivati z melodijo Happy birthday,
bom naredil samomor.

Umoril sem kar samega sebe.
Ubil svoje iluzije, sanje
in zaspal kot angelček.
Tretji dan sem vstal kot sodni tolmač.
Kje si, Fjodor Mihajlovič, stari moj,
kje si, da se ga skupaj nažgeva z vodko?
Brat iz rane mladosti,
ki si me zadeval brez nedovoljenih substanc,
kradel noči in mi povzročal psihosomatska obolenja,
ko sem bil še medvedek, ki je hotel zvezde od blizu videti.
Vstani od smrti, pridi za šank,
pripelji svojo imaginarno bando zločincev,
jaz pa bom pripeljal svojo realno,
da se pomerimo v pitju vodke,
kot enakovredni partnerji,
da postavimo črte.
Mi smo močni, rojeni zmagovalci,
mojih ne peče vest, poznam jih do potankosti.
Dnevno voham njihove potne dlani na zatožnih klopeh in
koketiram s cipami, edina dobra plat poklica.
Vest je za romane.
Sodbe v imenu ljudstva – katerega? –, dragi moj,
so neučinkovite, ne povzročajo notranjega razkola,
vest obstaja le še v slabi ekranizaciji tvojega romana.
Vse je iluzija, poceni gledališka igra s še bolj poceni igralci.
Vem, da te bom premagal, stari moj,
le tega ne vem,
kdo od naju je na boljšem?