Živeti. Kar govorim o tem, in še tega ne
vem, kaj pomeni.”
(S.B.)
X.
Iz trave smo pobirali orehe. Košare nisem dal na dobro
mesto, vedno je bila predaleč od mene, s prenašanjem
prgišča orehov sem zapravljal čas. V luži poleg
drvarnice so se kopali vrabci. Dva dni sem komaj
kaj jedel, a nisem čutil lakote, le neko
nemočno lahkotnost in da se veter, ki se je dvignil,
drugače dotika mojih lic. Včasih sem pogledal
med orehove veje, na bežeče oblake. Nisem vedel, kaj
se dogaja, kaj je z mano, bil sem le blizu nečesa,
le za bližino nečesa sem vedel in to, da
bi bilo biti še bližje podobno smrti.
Z oblakov so se odtrgali koščki, nikoli nisem mogel
dočakati, da bi se razblinili in izginili, le
ko sem se ponovno ozrl gor, jih ni bilo več tam.
IX.
Iz kamina se je valil dim. Iz magnetofona je odmeval
Don Giovanni. Sveža topolova polena so le
sikala, vrela, niso zagorela s
plamenom. V snu si stokala. Nad jezerom so
švigale lastovke, v življenju nisem videl
toliko lastovk. Včasih je iz reže med oblaki
pokukalo sonce, gladina jezera je zableščala
v pramenih. Bleščale so se lastovke
v pramenih, kot prašni delci v
svetlobnih snopih podstrešnih oken.
VIII.
Od lastovk sem čakal, od stotin lastovk, ki so se zbirale
nad jezerom, od njih sem čakal, da mi povejo, da mi
povejo, in so mi tudi povedale, povedale so vse,
a povedale so mi zaman, trepetal sem od njihovih besed.
VII.
Na obali ni bilo nikogar. Komaj sem se upal sleči pred tabo,
gol sem šel k jezeru. Sedela si naslonjena na topol,
čutil sem, da me gledaš. Zelo mrzla voda. Kot bi se pripravljal,
da se potopim v življenje, v katerega sem si vedno želel,
v nasprotju s tem nepreglednim in veličastnim prostorom, s tvojim pogledom
na hrbtu. Kajti prizor je lahko molitev, si rekla pozneje,
ponoči, med opazovanjem gibanja senc ognja na tvojem telesu,
mogoče je to celo prava molitev.
VI.
Govoriti o tem, namesto da, a namesto česa, vse je
samo namesto nečesa, vsaka misel in beseda
in gib namesto nečesa, namesto ene same misli in besed
in giba, do popolnosti izbrušene
metode izogibanja in zamolčevanja.
V.
Ne vem, ali je to naredila steklenica vina.
Sprehajala sva se po pokopališču, med grobovi. Pročelja
starih kleti s stiskalnicami v barvi akacijevega medu. Kot
da se je vse zgodilo pogosteje, v nenaravnem
tempu. Kot slike v vročičnem stanju, ki drsijo
ena čez drugo. Stala sva naslonjena k dvesto let
staremu križu. Na grobu sem prevrnil plastenko,
uporabljeno kot vazo. Opazoval sem,
kako se iz nje neskončno počasi usuvajo
ose, ki se bodo razkropile.
IV.
Kdor veliko ve in ne živi v skladu s tem, je izgubljen,
sem prebral v knjigi na terasi. Sredi mize,
na glaziranem glinenem krožniku rezine sira.
Prinesla si čaj v starem steklenem vrču,
postavila si ga poleg krožnika. Gledal sem vrč.
Za njim se je podirala, visela in valovala
zlata doba.
III.
Je deževnica v pepelniku, je tudi oreh
s kosovimi gnezdi, je vonj posušenih sivkinih polj
ob poljski poti, samo jaz sem nikjer,
tako zelo rada bi bila tisti bezgov grm tam, si rekla.
II.
Ničesar se ne spomnim, kar sem rekel.
Stala sva pri bencinski črpalki, spustil sem okno,
dež je nosilo noter, voda mi je tekla po obrazu. Moralo
je biti neko nezavedno stanje, srce mi je utripalo,
kot bi tekel kilometre daleč. Verjetno so minile
ure, nisem mogel nehati. Gledala si
predse, stiskala si volan, včasih si
si spihala nos ali si poskušala zbrisati barvo za oči,
ki se je razmazala zaradi joka.
Nisem bil jaz tisti, ki govori. Strašansko sem
lačna, si rekla smrkaje. Samo toliko,
nenadoma. Dobro, sem rekel, torej pojdiva domov,
in med potjo noben od naju ni več spregovoril.
I.
Pri pomolu, kjer že od otroštva nisem hodil,
si me fotografirala. Zaliv je napol izsušen, v mulju
so trohneli na bok nagnjeni čolni. Tam sem se
naučil plavati. Preganjal sem ribe v gozdovih halog.
Vonj od sonca obsijanih desk sem čutil še v tistem
hladnem oktobrskem dežju. Veter mi je zapihal v
obraz tvoje lase. Poskušal sem vztrajati, a ni
šlo. Zaliv je bil najina zrcalna podoba, midva sva
bila zaliv. Stala sva v vonju po gnitju in ni
bilo dalje.
Iz madžarščine prevedla Gabriela Gaal.
„Élni. Csak beszélek róla, és azt sem
tudom, mit jelent.”
(S.B.)
X.
Szedtük fel a fűből a diót. A kosarat sosem tettem
jó helyre, mindig túl messze volt tőlem, a maréknyi
dió odavitelével elvesztegettem az időt. A fáskamra
melletti tócsában verebek fürödtek. Két napja alig
ettem, de nem éreztem éhséget, csak valami
bágyadt könnyűséget, és hogy a feltámadó szél
másképp érinti az arcomat. Néha felnéztem a diófa
ágai közé, a rohanó felhőkre. Nem tudtam, mi
történik, hogy mi ez velem, csak a közelében
voltam, a közelségét tudtam valaminek, és azt,
hogy még közelebb lenni hasonló lenne a halálhoz.
A felhőkről kis cafatok szakadtak le, sosem tudtam
kivárni, míg szétfoszlanak és eltűnnek, csak
amikor újra felnéztem, már nem voltak ott.
IX.
A kandallóból dőlt a füst. A magnóból a Don
Giovanni szólt. A friss nyárfahasábok csak
sziszegtek, bugyborékoltak, nem kaptak
lángra. Álmodban nyöszörögtél. A tó fölött
fecskék cikáztak, életemben nem láttam
ennyi fecskét. Időnként egy felhőrésből
előbukkant a nap, a tó tükre sávokban
ragyogni kezdett. Ragyogtak a sávokban
a fecskék, mint a padlásablakok
fénypászmáiban a porszemek.
VIII.
A fecskéktől vártam, a tó fölött gyülekező fecskék
százaitól, tőlük vártam, hogy mondják meg, mondják
meg nekem, és meg is mondták, elmondták az egészet,
de hiába mondták, rettegtem a szavaiktól.
VII.
Nem volt senki a parton. Alig mertem levetkőzni előtted,
meztelenül indultam a tó felé. Egy jegenyének dőlve ültél,
éreztem, hogy nézel. Nagyon hideg víz. Mintha abba az
életbe készülnék most alámerülni, amibe mindig is vágytam,
szemben ezzel a beláthatatlan és fenséges térrel, tekinteteddel
a hátamon. Mert lehet egy látvány ima, mondtad később,
éjszaka, a tűz árnyainak mozgását figyelve a testeden,
sőt lehet, hogy az az igazi ima.
VI.
Beszélni róla, ahelyett hogy, de mi helyett, minden
csak valami helyett, minden gondolat és szó
és mozdulat valami helyett, egy gondolat és szó
és mozdulat helyett, a megkerülés és az
elhallgatás tökéletessé finomított módszerei.
V.
Nem tudom, hogy az alig egy üveg bor tette-e.
A temetőben, sírok között sétáltunk. Az öreg
présházak akácmézszínű homlokzatai. Mintha
minden sűrűbben, természetellenes tempóban
történt volna. Mint egy lázrohamban az egymásra
csúszó képek. Egy kétszáz éves kőkeresztnek
dőlve álltunk. Felborítottam a tövében egy
vázának használt műanyagflakont. Figyeltem,
ahogy végtelen lassúsággal ömleni kezdenek
belőle az oszlásnak indult darazsak.
IV.
Aki sokat tud és nem él aszerint, elveszett,
olvastam a teraszon egy könyvben. Az asztal
közepén, mázas cseréptányérban sajtszeletek.
Kihoztad a teát egy régi üvegkancsóban,
letetted a tányér mellé. Néztem a kancsót.
Az aranykor dülöngélt, lebegett és hullámzott
mögötte.
III.
Van az esővíz a hamutartóban, van a diófa is
rigófészkeivel, van a dűlőút melletti elszáradt
levendulatáblák illata, csak én vagyok sehol,
annyira lennék ott az a bodzabokor, mondtad.
II.
Semmire nem emlékszem abból, amit mondtam.
Egy benzinkút mellett álltunk, lehúztam az ablakot,
bevert az eső, csorgott a víz az arcomon. Valami
önkívületszerű állapot lehetett, a szívem úgy vert,
mintha kilométereket futottam volna. Órák
telhettek el, nem tudtam abbahagyni. Néztél
magad elé, szorítottad a kormányt, néha
kifújtad az orrod, vagy a sírástól elkenődött
szemfestéket próbáltad letörölni valahogy.
Nem én voltam, aki beszél. Iszonyúan éhes
vagyok, mondtad szipogva. Csak ennyit,
hirtelen. Jó, mondtam, menjünk haza akkor,
és útközben nem beszélt már egyikünk se.
I.
A mólónál, ahol gyerekkorom óta nem jártam,
lefényképeztél. Az öböl félig kiszáradt, oldalukra
dőlt ladikok rohadtak az iszapban. Itt tanultam
meg úszni. Halakat üldöztem a hínárerdőkben.
A napsütötte deszkák szagát abban a hideg
októberi esőben is éreztem. A szél az arcomba
fújta a hajad. Próbáltam tartani magam, de nem
ment. Az öböl a tükörképünk volt, mi voltunk
az öböl. Álltunk a rothadásszagban, és nem
volt tovább.