Aifric Mac Aodha

/Irska, 1979

Aifric Mac Aodha (1979, Irska) je urednica za poezijo v irščini pri revijah Poetry Ireland Review, gorse in The Stinging Fly. Njena prva zbirka Ugrabitev Siringe (Gabháil Syrinx) je leta 2010 izšla pri An Sagart, poezijo pa je objavljala tudi v različnih revijah in časopisih, med drugim v POETRY Young Irish Poets. Njene pesmi so prevedene v francoščino, nemščino, italijanščino, španščino, češčino in druge jezike. Bila je prejemnica več štipendij umetniške zbornice, v zadnjih letih pa je imela pesniška branja na številnih festivalih v Evropi, Ameriki, Kanadi in Indiji. Njena zadnja zbirka Tuje novice (Foreign News) je s prevodi Davida Wheatleyja izšla pri The Gallery Press leta 2017. Živi v Dublinu, kjer dela pri založbi An Grúm, ki izdaja literaturo v irščini.

Pesnica prihaja na festival s podporo organizacije Culture Ireland.

Pesmi

Božji dar / Bronntanas ó Dhia

Ugrabitev Siringe / Gabháil Syrinx

Doma / Sa Bhaile

Presežno ubijanje / Surplus Killing

Po zaslugi Nizozemca Kruuka smo dobili
izraz za ubijanje vsega, kar vidimo.

Poznal je on zvijačnost berserkov na prostosti,
togotnih kot lisica v kokošnjaku.

Polna nezaupanja v svoje omejeno znanje
sem preživela dan ob pregledovanju njegovih sadov,

ne morem pa reči, da sem zelo uživala v najdbah,
in sem se raje posvetila prvemu zvezku Béaloideas,
ki mi je prišel pod roko,

in bridki zgodbi Deirdrini:
kot so jo opisali razni ekstaktiki … našminkano

in zmršeno … poslikano in postriženo na kratko, dokler
je Noísi sam ni ne prepoznal ne priznal.

In tudi jaz igram to igro
njih, ki v njenem zavetrju vzletajo,

vedoč, da ne bo nič dobrega iz tega,
kako milo zdaj gleda Noísija, zdaj

njegovega brata, in logični konec,
bela rjuha in kri povsod,

nas spominja sredi hrupa norega
na vso lepoto, ki je tu bila poprej.

Prevod: Tina Mahkota

Kruuk na hOllainne a chum an téarma thuas:
an marú thar cailc, an tsúil thar do chuid.

Ríomh an Kruukach bealaí seilge lucht creiche,
galar an chró agus slad an mhadra rua.

Thugas lá ag foghlaim faoi na huirc is na hairc sin,
mé d’aon ghnó ag iarraidh mo ghob féin a neartú

ach breá bog tamall eile, níor léamh le fonn í,
is d’fhilleas arís ar an gcuisle, ar Imleabhar a hAon

de Bhéaloideas, ar an tagairt ann do Chlann Uisnigh,
d’ath-athDheirdre, taken in hand by sundry ecstactics...

rouged and raddled, enamelled and Eton-cropped until
Noísi himself would neither recognise nor
acknowledge her.

Is siúd liom san imirt leo, mé á samhlú thar lear —
an dá shúil, ‘beidh olc umpu’, ina luí go mánla,

ní ar Naoise, an uair seo, ach ar Ainle;
chomh mar a chéile is atá deartháir is deartháir,

fear is fear, agus gan den tosach amach
ach an brat bán, an deargadh is an dul ó mhaith.