Spiš.
Poslednji dan poslednjega leta je, ki ga bodo ljudje zapisovali z enko na začetku, tu
pred Van Goghom,
genijem in norcem, lastnoročno. Na kartonih, z ene strani sončnica, z druge avtoportret,
zaradi pomanjkanja platna, najbrž.
Kolo.
V deželi tulipanov, lahkih drog, mlinov na veter, urejenih odvodnih kanalov.
Tu je tudi zobobol, ki priklicuje
prvotno: lahko bi vedeli, da edino te, že od pastela, sonca in sončnic obledele oči
vidijo vse.
Čas za umetnost ni bil nikoli drugačen. V miru Kraljevega muzeja nihče ne kontrolira
vstopnic, sprevodniki proslavljajo božič. Semaforji in vrata in schengenska viza
delujejo.
Ampak ne deluje, tu je tudi Saša, ki na Leidseplein prihaja z dvema žogama.
Ena je težka, plastična in vanjo prenekateri mimoidoči vtakne gulden ali nekaj centov.
Z drugo, nogometno, žonglira. Boža jo z vsem
telesom kot žensko, ki bi jo lahko ljubil.
Po kolenu jo spušča, ko nam pripoveduje: tu ne morem igrati. Tu imajo raje zmago.
Programi.
Zavarovalna polica in občutek, kot bi bil poslan po pošti: naj te skrbi, dragi moj,
Manhattan so kupili za nekaj piškavih novcev.
Naj te skrbi, ne bo drugačna ne lažja ta nova,
gospa, priznam, ne bom bistveno spremenil Williamovega stoletja,
toda vi bi se morali nemudoma strinjati s tem, da si stoletje prenosa električne
energije, stoletje koncentracijskih taborišč ne bi moglo predstavljati samo sebe tako,
da zapusti ta ognjemet in brezpogojno
leže poleg Vas, na Vaš konec.
Vaš.
Konec.
iz bošnjaščine prevedla Maja Petrović
Spavaš.
Zadnji je dan posljednje godine kojoj će ljudi pisati jedinicu na početku, tu pred
Van Goghom, genijem i luđakom, vlastoručno. Na kartonima , s jedne strane suncokret,
s druge autoportret
zbog, valjda, pomanjkanja platna.
Bicikl.
U zemlji lala, lakih droga, vjetrenjača, uređenih odvodnih kanala. Tu je i zubobolja,
koja priziva prvotno: mogli su znati da jedino te, već od pastela, sunca i suncokreta
blijede oči, vide sve.
Nikad drukčija vremena za umjetnost. U miru Kraljevskog muzeja, niko ne kontrolira
karte, kondukteri slave Božić. Funkcioniraju semafori i vrata, i Schengen viza.
Ali, ne funkcionira, a tu je, i Saša koji na Leidseplein dolazi sa dvije lopte.
Jedna je teška, plastična i u nju poneki prolaznik ubaci gulden ili nekoliko centi.
Drugom, fudbalskom, žonglira. Miluje je svim dijelovima tijela kao ženu ,
koju bi mogao voljeti.
Niz koljena je spušta, dok nam govori: ovdje ne mogu igrati. Ovdje više vole pobjedu.
Programi.
Polisa osiguranja i osjećaj poslan kao poštom: brini, dragi moj, kupili su Manhattan
za nekoliko klikera.
Brini, neće biti ni drugačija, ni lakša ova nova,
Gospođo, priznaću da značajno ne mijenjam Williamov milenij,
ali vi bi odmah morali pristati da stoljeće prenosa električne energije, stoljeće
koncetracionih logora, sebe i ne bi moglo zamisliti
da ostavi ovaj vatromet i bezuslovno
legne kraj Vas.
Kraj.
Vas.