Leteti skozi napol zgrajeno hišo,
s prekrižanimi rokami, noge poganjajo pedala
nerodnega stroja, ki je tvoje telo,
še pravočasno odkriti in odstraniti nezanesljivo okensko polico
- potem se spet zbuditi v otroški postelji,
uzreti rob morja
skozi plapolajoče zastore, ali morda skrivno
igro kroketa na zasneženem travniku,
čutiš, da si odkril nekaj bistvenega,
morda izgubo. Ves dan visi v zraku
kot pomladanski dež. Ves dan ti visi v očeh
kot megla. Zamisliš se
s topimi škarjami in potem se nenadoma
oveš, da strmiš v odtok poln pokov.
Potem si tipaš po gležnjih za krili.
Nebo preprosto noče odskočiti, kot je to rado počelo.
Hiša se iz dneva v dan bolj in bolj nagiba proti zahodu.
Kdo lahko vsemu še sledi? Ne mrtvi v svojih predalih
na pobočju, ne poštar, ki polni režo
z nujno zmedo, naslovljeno na prejšnjega stanovalca.
Dejstva se nenehno spreminjajo, a število dejstev
ostaja enako. Sredi dopoldneva je tank prazen,
sonce je zamenjalo sponko na Orionovem srebrnem pasu.
Hladneje in svetleje je kot kdaj koli prej in celo ptice
oddajajo paro, ždeče v krošnji topola
kot rezbarije na vratu stare kitare.
Po vseh teh letih vaje bi veter kaj lahko
zaigral bolj ubrano melodijo. A tvoje srce
jo mrmraje spremlja. Nebesa, bereš,
so meglica prahu in plinov. Pokažeš
zobozdravniku, kje boli
in on ga odstrani.
iz angleščine prevedel Janko Lozar
Leteti skozi napol zgrajeno hišo,
s prekrižanimi rokami, noge poganjajo pedala
nerodnega stroja, ki je tvoje telo,
še pravočasno odkriti in odstraniti nezanesljivo okensko polico
- potem se spet zbuditi v otroški postelji,
uzreti rob morja
skozi plapolajoče zastore, ali morda skrivno
igro kroketa na zasneženem travniku,
čutiš, da si odkril nekaj bistvenega,
morda izgubo. Ves dan visi v zraku
kot pomladanski dež. Ves dan ti visi v očeh
kot megla. Zamisliš se
s topimi škarjami in potem se nenadoma
oveš, da strmiš v odtok poln pokov.
Potem si tipaš po gležnjih za krili.
Nebo preprosto noče odskočiti, kot je to rado počelo.
Hiša se iz dneva v dan bolj in bolj nagiba proti zahodu.
Kdo lahko vsemu še sledi? Ne mrtvi v svojih predalih
na pobočju, ne poštar, ki polni režo
z nujno zmedo, naslovljeno na prejšnjega stanovalca.
Dejstva se nenehno spreminjajo, a število dejstev
ostaja enako. Sredi dopoldneva je tank prazen,
the sun has replaced the buckle on Orion’s silver belt.
It’s colder and brighter than ever, and even the birds
give off steam, stationed in the poplar
like frets on the neck of a rustic guitar.
After all those years of practice, surely the wind
could pick out a more musical tune. But your heart
hums along. The heavens, you read,
are a mist of dust and gas. You show
the dentist where it hurts
and he removes it.