Rdeča packa je popackala zvezde belih
zob na dnu žrela, ki je izpljunilo svoj
trn, kot da bi od daleč, neznano kdaj,
neznano kje, vzletali gavrani v svoji
najbolj vroči prošnji, a iz zaklona ljube,
pred skritim obličjem, bi se prelomil glas
in poniknil v sveto znamenje. Zarana bi
začel naskakovati daljave milih snovanj; ljubimo!
O, splašeni prameni, težko je znamenje;
o, ljubka pečina, razgreti so oceani; o riba
devična, naročje je mira. Maziljeni so mehurčki
na dnu žrela, ki je izpljunilo svoj trn,
maziljena so telesa izmikajočih se samot,
maziljeni so vzdihi prihajajočih,
maziljena so maziljenja z mečem križa,
z mečem molka, z mečem pekla. Razrušeni so
stebri, na katere se je naslanjal najžlahtnejši
trepet. V polnosti se iskrijo zavrnjene
modrine, modre, mile, mistične modrine in niti
sijaj vsakdana nanjo ne polaga pravice. Na
razgretem nebu se borijo zvezde s krvjo
govorice, na mojem obrežju pa riba posuta z
algami, požira sinjo zvezdo.
Zaklinjam svojo miro; riba se z noževim ročajem
strga od glave pa do repa. Vidim: nekdo jo
bo razrezano pokopal v žerjavico. Starodavne
grozote se bodo zgrozile! Rdeče rezilo se bo
predramilo iz oblaka, tam nekje, na
dnu žrela!
