Maja Vidmar

Mrtvi otroci v trenutku odrastejo,
a nikoli zares.
Včasih pogrešajo otroške izkušnje,
včasih pa sploh ne vedo,
kaj bi lahko pogrešali.

Občutljivi so za mraz in sploh za
spremembe, predvsem pa so prestrašeni,
zato so v stalni pripravljenosti
in strahopetnosti jih je sram.
Najbolj se sramujejo svojih razpadajočih
teles, ki jih potlačijo v sanje,
in lahko so prav lepi na prvi pogled.

Ugrablja jih ljubezen, lepota in strast,
a veselje nikoli.
Prepričani so, da je vsega kriv trenutek
nepazljivosti v otroškem veselju.
Pretvarjajo se, da bi jih ljudje obdržali,
toda s svojo žalostjo uničujejo
svoje otroke in vsakogar, ki jih ljubi.

Nikomur ne zaupajo, da bo ostal,
in odraslim ne zaupajo,
da sploh kaj vedo, kar lahko
nekatere razdraži.
Kadar ne vedo, da so mrtvi,
se težko odločajo ali učijo,
vedo pa, da znajo leteti.

Še najmanj zaupajo sebi.
Premikajo se počasi, v stalni
nevarnosti, da bodo za zmeraj odšli.
Preutrujeni so, da bi se bali smrti,
a ni jih na svetu, ki bi tako
brezupno radi pripadali sem.

Narobe svet,
da mora otrok skrbeti,
da ne bo kar naenkrat
vsega konec,
da ga ne bodo spet zapustili
kot mesečniki,
ki še zase ne znajo skrbeti.
In predvsem, da ne bo prišla
vojna, ki je na pragu.
Narobe svet, da je samo njemu
nevzdržno, da ta hip v neki vojni
gorijo otroci.
Srce mu bo razneslo, zato
se je naučil misliti le nase,
zato dela vse prav,
ko šili barvice in jih po barvni
lestvici zlaga v škatlo.
Narobe svet,
da je vse na njem.

Kadar ga sekajo,
bor stoji.

Niti pomisli ne,
da bi z izruto
blatno korenino
bežal po cesti.

Kadar ga sekajo,
je najbolj drevo.