Zvonko Taneski

“Danes zvečer sem JAZ zmaj,”
je med vrsticami povedal nemi pripovedovalec,
ne da bi se zmenil za rojstnodnevno figurico,
ki je bila podobna krokodilu.
Toda to ni pomembno, pomembno je, da med branjem – vzbuja smeh,
ta učinek so dolgo iskali v že zdavnaj natisnjenih delih:
nelektoriranih, ki pa so jih strogo recenzirali
najboljši prijatelji, pozitivno seveda -
ker se drugače lahko porušijo vsi privilegiji -
kar pa je razumljivo treba vrniti s podobnim dejanjem.
Zato je, med nami povedano, najbolje, da si narativno nemo
rečete, da se čemu takemu odpovedujete,
da ne potrebujete več laskanja in nasprotnikov,
toda nikoli ne nehajte ustvarjati,
nekateri radovedneži željno čakajo na nov hit.
To naj ne bo dobra lekcija samo za mlade,
temveč še posebej za starejše.
In v beli noči, ko pred seboj ne vidiš
niti pikice
je belo nič
je belo mrak
je belo slepa ljubezen
Dajte svetlobo!
glasno zaprosi implicitni avtor

po povratku z dogovorjenega srečanja
z izbranim občinstvom.
“Za zaprtimi vrati se da analizirati
najbolj odprto,”
je pozneje zaključil.

iz makedonščine prevedel Aleš Mustar

Kdaj se bo zunaj končalo to “babje poletje”,
ki mi je zlezlo tudi pod hlače?
Kdaj se bo začela učna ura meteorološke higiene,
ki jo tako dolgo pričakujem?
Še vedno stojim pod jesenskim tušem,
ki redči moj profesionalni profil
in me sili v neodločnost,
v pasivnost pri izbiri književnega mentorja,
tutorja, ki priporoča domače branje,
nadzornika z zorný-m uhol-om,
revizorja z izostreno dioptrijo,
ki nadzira stilne korake,
jih preverja,
jih dokončuje,
jih (pri)vezuje,
daje v kalup.
Bom razbil kovinski oklep?
Bom zlomil rešetke v živalskem vrtu?
Ko bo prišla zima, se ji bom poklonil na kolenih
in se ji nasmehnil v oči, ker zamuja
kot domorodna ura na vasi …
Začeli so me preiskovati, pod drobnogled so me vzeli
slovaški pisatelji, neznanci,
skriti, neodkriti,
do takrat še neodkriti,
tu, na črnih tleh
zapolnjujejo bela mesta
kot zidarska zmes za plitve luknje,
za majhne odprtine,
za puste praznine,
za prebeg na drugo stran,
da me skrivoma gledajo z one strani
ali pa potuhnjeno v meni
kot paparaci.

neodkriti,
do takrat še neodkriti,
tu, na črnih tleh
zapolnjujejo bela mesta
kot zidarska zmes za plitve luknje,
za majhne odprtine,
za puste praznine,
za prebeg na drugo stran,
da me skrivoma gledajo z one strani
ali pa potuhnjeno v meni
kot paparaci.

iz makedonščine prevedel Aleš Mustar

“Milanski trgovec s krznom Gino Casamagnatti
je lastnik nepodpisane in nedokončane slike,
za katero trdijo, da pripada
največjemu avstrijskemu slikarju Gustavu Klimtu,”
poroča Il giorno, še preden so novi sodniki
dali svečano zaprisego, da bodo zvesto služili pravici
in sodili nezvestobi v vseh pomenih besede
(nič konkretnega niso navedli, da jih ne bi imeli za domišljave!)
Porota jim v znak protesta ni hotela skuhati čaja,
ker bi (tako so obrazložili!) para lahko škodila zbranosti,
ko bo roka pristavila podpis na svojo prihodnost,
čeprav stroka dovoljuje pravico do svobode gibanja
in preiskovanja čustev …
Pri tem še žganja ne smejo piti,
ker ima enake učinke kot mutivitamini, kot doping torej,
nekdo pa lahko to razume kot podkupnino!?
Referate so jim izdelali ekonomisti na visokih položajih,
ki so se v prostem času specializirali za literarno delo
in za ure kreativnega pisanja,
saj se s plačo in nazivom niso mogli popolnoma uresničiti,
(ali pa so poklic hoteli zamenjati že v mladosti,
pa jim ni uspelo!)
Očitna tragikomedija. Po klasični delitvi:
tragično za Velike
komično za Majhne, ali ne?

Zakaj potemtakem, ko prihajate na delovno mesto,
pri oblačenju ne sledite najnovejši francoski modi?
se kot heroj pozabljenega nižjega razreda
vpraša glavni junak.
Toda spet je prevladala prozaičnost, na koncu se je
Njegovo Veličanstvo nasmejalo
svojemu pesniškemu prvencu.
Srečen začetek!

iz makedonščine prevedel Aleš Mustar

Vsak dan sem mi vrtijo frazeologemi
kot KIA motors v Slova-KIA,
s pospešenim korejskim tempom (severnim ali južnim?!),
ki se lahko tudi spremeni, gre iz Aktiva v Pasiv,
čeprav nima nobene otipljive povezave
z glagolskimi oblikami v Mistrikovi slovnici,
temveč dela po inerciji, nelingvistično,
se premika s pomočjo intuicije
se zapira v pralnico,
v vice.
Potem pride na vrsto zlaganje kock -
družinsko pakiranje s popustom
v supermarketu s hiper-predznakom,
češki proizvod, prilagojen tujim pogojem,
prožen za sosedske metode,
za prevoz, za potrošništvo,
primeren za darilo na vrhunskih srečanjih,
z neomejeno veljavnostjo,
brez roka trajanja,
vakuumsko pakiran.
Jutri morava na kegljanje, draga!
Da poskusiva srečo pri podiranju kegljev,
morda najdeva še en dokaz,
da so se “rdeča” šestdeseta poosebila
v literarno “zlatih” osemdesetih in da vse do danes drugo
ostaja na konkretistih.

Do kdaj mi bo osebna izkušnja (telo v duhu!)
likala srajce
in obleko za sprehod po meridianih?

iz makedonščine prevedel Aleš Mustar