Wojciech Brzoska

nosim križ, vrisan v Davidovo zvezdo.
to je moja usoda, ki zdaj visi na vratu,
nekoč pa je visela na nitki. odkar
pomnim, vse najpomembnejše reči vidim
dvojno: dve materi, dva očeta,
dva priimka, ker od nedavna
nosim križ, vrisan v Davidovo zvezdo.
razumem, da sem MORAL postati
Njegov služabnik, da bi odplačal največji dolg
v življenju, ki je po čudežu preživelo, zdaj pa dobiva
vse večji smisel. kajti vsakogar
se trudim ljubiti dvojno in vem,
koliko je to zares vredno. od rojstva
nosim križ, vrisan v Davidovo zvezdo,
zato ne razumem tistih, ki
sovražijo, namesto da bi ljubili.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

motto: “Vaše pesmi se zelo približujejo mejam
objavljivosti, toda zaenkrat jih še niso
prestopile. (...) V njih ni brezhibnosti,
kakršno pričakujemo od dobre literature.”
Adam Wiedemann
(citat iz pisma)
So določene meje, ki jih ni mogoče prestopiti
brez potnega lista. So določeni potni listi, ki jih je sramotno
kupiti. V podzemnem prehodu literature so določeni
kraji, kjer prodajajo vsemogočne prepustnice,
nasmehe na obrazih, poceni pohvale. Tam se je vredno
truditi, tam se ni treba strezniti.
So določene meje BREZHIBNOSTI,
ko se neha iskati, neha živeti.
So določene meje spodobnosti,
ko ni mogoče biti tiho.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

nenavadno deževen julij, ti pa se od jutra do večera
zlivaš z ozadjem v poštarski preobleki, kakor da bi
tokrat hotela biti bližje nebu. oblačne
napovedi se morajo včasih na žalost uresničiti.
jaz tu in tam preverjam samo telefonsko
tajnico in sprašujem po novicah iz mojega sveta.
jutranji glas je najbrž vzet iz filma il postino
“pol sedmih je, odhajam na delo.” vse
se začenja počasi sestavljati v nekakšne čudne domine.
odrgnjeni poštni nabiralnik je venomer prazen, glava pa je
polna istih novic v različnih izvedbah
televizijskih dnevnikov. zjutraj in zvečer sem primeren
vsaj za to, da ohranjam pri življenju balkonske
cvetlice, toda saj že skoraj dva dni
nisem bil zdoma, dež me namreč obkroža z vseh smeri.
dobro, da mi je vsaj zdaj jasno, kdo, kaj ali
morda raje koga tako zelo
raznaša.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

to je srečanje po mnogih letih, po smrti
nekoga. stojita tik pod oknom, ki vodi v
preteklost, na robu stopnic
stoji ona v lahni zeleni oblekici,
on v modri srajci.
nedelja je, druga polovica julija.
pol ure se pogovarjata stoje
na robu stavkov, sploh ne iščeta
klopice, za vsak slučaj sta raje bližje
oprijemala, kajti on ves čas prihaja k njej,
ona pa se je ravno vrnila iz cerkve.
sveto zelenje na tleh zelenega travnika,
in že je odvezana grehov preteklega tedna.
nekako je pomirjena s to hostijo v želodcu,
saj vendar spet guba čelo, živčno
se smeji. oveneli angel v barvi
neba nad Sosnovcem, torej se je vendar vrnil sem
zaradi nje, niti se ni utegnil preobleči
v zemeljsko obleko. druga polovica se končuje,
ničesar dobrega ni mogoče pričakovati.
modra pega na sivem betonu pločnika
se zmanjšuje, angel odhaja
in izginja.

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

zvonovi še vedno ne donijo le zame –
oni: v pekel boš šla, hči,
tam boš kaznovana zaradi vere,
ki jo merimo
po čudežih
za nagrado bo truga in pesek,
kamenje in valovi
strahu.
bog je v tvojem srcu
in v naših rokah, zato se
ne boj

iz poljščine prevedel Klemen Pisk

robčki, ki sem jih pozabil doma,
ležijo na tleh, ker jih je neopazno
izgubila ženska, mimo katere sem šel
skozi avtobusna vrata.
ležijo, se smejijo in čakajo
na moj gib,
toda namesto naju
jih na naslednji postaji
pobere
nekdo drug

iz poljščine prevedel Klemen Pisk