Vytautas Stankus

1

 

miši se poskušajo preglodati v notranjost

to pomeni da se končuje poletje

prsti dežja mašijo luknje

 

ponoči se brlog sveti

toda nihče se ne oglasi,

niti kadar dežuje

 

nekoč je bilo tu veliko snega

a tudi ta si več ne upa ne priti

 

le miši ki se prebijajo v notranjost meseca

kar naprej praskajo:

 

– mama, kaj pomeni tisti sij?

– otrok moj, težko boš razumel:

v resnici ga sploh ni in nas prav tako ne

 

samo glodanje je

2

 

rad bi da bi se prebudila

in dihala tiho drug v drugega

dihala bi tiho ko bi deževalo

ne bi se nama ljubilo vstati dokler

ne bi dež izpral pogorelega mesta

ostalo bi samo hrepenenje po mestu

 

in nad nama bi se objele stene

 

3

 

pogosto si predstavljam

kako pijeva kavo pod mostom

ti držiš plamen med prsti

 

reka usloči hrbet –

in se zlomi

 

4

 

medtem ko se skrivava v cerkvi vidim

kako ti nad glavo zleti labod

– kaj je bilo to, kaj?

– nič, čisto nič

tudi umiranje ne bo nič lepše 

Prevod: Klemen Pisk

 spanje nič drugega kot spanje

mala smrt

v takšnem septembru – –

ne vidim toda slišim

kako se počasi približuje sneg

 

ponoči se mi ponuja,

v snu, pes ga prežene

proč od mene, proč od mene

tja kjer je več svetlobe

in življenja –

 

zunaj gospod lupi želod

mi pa mislimo, da sneži,

in plešemo, in plešemo, in se smejimo

in pozabljamo, da smo umrli,

in vzgajamo otroke,

in gojimo mak v megli,

zaradi vlage nimamo gub

 

in še marsičesa ne

tega zdaj ni mogoče poimenovati, sneg

 

sploh ni mraz, samo velik pes

ki si je odgriznil košček miru 

Prevod: Klemen Pisk

vsako noč sva okoli treh

stala nekje na vilenski ulici,

deževalo je, oni pa so se zbirali, začeli prerivati

 

razbijala so se okna, razbijala telesa,

na pločniku se je kri mešala z asfaltom,

mimo naju so leteli kamni

 

pripeljala se je policija, toda ni se vmešala,

prva pomoč je pobirala padle,

povijala rane, šivala odpadle dele

 

za boj primerni so se kar naprej vračali …

in midva sva stala v tem mlinčku za meso –

ki naju je vse bolj stiskal in stiskal

 

in govorila sva: o malih ribah,

o nitih dima, ki so se dvigale iz cigaret,

o lisici v snegu, o vlakih

 

o tem, da je vreme mogoče napovedati

po njihovem bobnenju, o tem, kako se lahko

zibaš v čolnu, prebudiš v istem mestu

 

o tem, da lahko piješ čaj

iz ene skodelice, dihaš pod vodo,

toda največ sva govorila

 

o malih ribah na severnem polu,

o snegu; zrla sva drug v drugega,

ne da bi odprla usta, in zasvitalo se je

Prevod: Klemen Pisk