Šepetam, Herr, es ist Zeit.
Javor odgovarja s šelestom, pesek se drobi pod koraki.
Noč, delno oblačna, na zahodu ostanki zarje,
soj izpušnih plinov, meglica,
prhanje v konjušnici, konj v ogradi se prestopi,
prdne, kar odmeva v noč,
hotel je napol prazen, gosti spijo,
konji spijo stoje. Nekaj jih bedi,
šepetam, da se ne bi zbali neznanih korakov,
čas se je ustavil, ure so se sprijele v noč
brez mesečine, svetilk, nekaj svetlobe
prihaja od hotela, premalo, pogled mora seči skozi mrak,
oko se privadi, telo posluša. Med sencami
beli konji, najsvetlejša telesa poleg zvezd.
Čuti se hlad, vonj po konjskem gnoju,
jesen po poletju. Bršljan zajeda javor,
bori utirajo pot hrastu, hrast izpodriva bore,
življenje žre življenje, tako mora biti:
razumeti sosledje prehodov,
svoje mesto v njem, presega človeški delež.
Naravnanost srca je vse, kar premoremo.
Svet se oblikuje v odprtinah telesa,
pod streho vek prenočim vratarje neslutenih minut.
Belec v ogradi se ozre k meni, naslonjena na deblo kostanja ostanem
tako celo večnost. Oblak nad nama
trosi spore spokojnosti. Niti samota se ne zdi
več neizbežna, žalost odpade, prehod je odprt,
skozenj se pretaka nekaj trajnejšega od besed.
