I
Včeraj sem zarisala rob, ki ga bom prestopila jutri.
Včeraj, medtem ko sem bedela nad peno,
ki prekriva materino telo,
sem videla, kako domovi mojih dedov tonejo
kot sidro.
Pogrezajo se, jaz se dvigam.
Včeraj sem v prostem padu narisala vrata, danes jih odpiram.
Vendarle je žalostno biti ptica,
terja nešteto mrtvih.
II
Na najbolj zelenem travniku sem odkrila,
kako mačke žrejo svoje mladiče
in da v očetovih očeh divja orkan.
Sovraštvo? Ljubezen? Zazvoni
in njegova kitajska žena umre med porodom,
ne da bi točno poznala naravo teh besed.
Žrebe, ki skače iz sna v sen, ve veliko več
o včeraj preračunanih številih.
Kakšno ime nosijo v sebi te štiri sile?
Kje živi bog slutnje?
Zavesa, tenka kot beseda,
zadaj življenje, še naprej nedotaknjeno
v potopljenih sobah.
III
Prhne prava beseda h krstu mojega otroštva
na zabrisanem obzorju mojega imena.
Prebiram stvari v hiši,
preštevam krožnike prekuhanega servísa
pred votlim, nemim prostorom.
Težina mojega telesa se pogreza kot vse drugo:
olje in lesk strojev, brnečih kot motorni čolni,
portret otroka, kot je bil oče pred nesrečo,
in predvsem črni klavir s svojim zobovjem.
Privezala sem te predmete k robovom
edine podobe boga, ki ga poznam: modre gore,
obešene najprej na hodniku, potem ob šestih
na najotožnejši poti na svetu: na poti v trope.
(Drži: pekel je vroč.)
Stranska vrata, vrt, zbirka polomljenih ladij
v drobnih steklenicah, toča včerajšnje zime,
ko mi je babica želela smrt, in svojemu edincu, golemu,
medtem ko mi je redčila lase s škarjami v rokah park.
Tisti zlovešči oblak obvisi nad datumom.
Dežuje v to jutro, oblito s svetlobo juter
šestdesetih let, ko je moje življenje viselo
na nitki, napeta struna na časovni violini.
Pred dvema letoma sem se vrnila, hiše ni bilo več.
Ničesar.
Ne kipenja v krožnikih ne belih rjuh.
Ni bilo pločevine mercedesov ne valjarjev z barvo,
ni bilo kleti ne geometrije ograj.
Ni bilo ne dedka ne babice
ne njunih tujih jezikov. Ni bilo vonja po česnu ne razlite barve,
ne jekla sovraštva, ne sladkorja strahu, ne deklice, ki sem bila.
Tam je bila prav tista vrzel, ki jima je nekoč zbudila upanje.
Kot proti modri gori sem iztegovala roko
in veter mi je pihljal med prsti.
Tam je bila vrzel, za vogalom pa druge hiše: nedotaknjene.
Bila je nedelja, celo kadar je bil ponedeljek ali petek.
Vse je tam, za dežno prikaznijo,
in ko se bo zvečerilo
in se zvedrilo nebo, se bodo prikazale božje žile
in Angležinja
se bo znova zapletala v prve pogovore z nemškim mehanikom
in se z njim poročila, po dvotedenskem pohajkovanju,
zaradi nečesa, kot je luč,
ki ni luč,
in ona še mrtva pove in je in bo povedala,
da jo je mladi Nemec pritegnil, ker je lahko
pogoltnil kos torte v enem zalogaju.
Potlej je prišla nedelja
za zmeraj.
Prevedla Marjeta Drobnič.
I
Ayer tracé el linde que cruzaré mañana.
Ayer, mientras vigilaba la espuma
que cubre el cuerpo de mi madre
vi las casas de mis abuelos irse al fondo
como un ancla.
Ellas se hunden, yo asciendo.
Ayer, en caída libre, dibujé la puerta que hoy abro.
Sin embargo ser un pájaro es triste
y cuesta innumerables muertos.
II
En el pasto más verde descubrí
gatas que se comen a sus crías
y que había un huracán en los ojos de mi padre.
¿El odio? ¿El amor? Suenan las campanas
y su esposa china muere dando a luz
sin conocer la naturaleza exacta de estas palabras.
El potro que entra y sale del sueño sabe mucho más
acerca de los números ayer calculados.
¿Qué nombre contienen estas cuatro potencias?
¿Dónde vive el dios de los vaticinios?
Hay una cortina delgada como una palabra,
atrás la vida sigue intacta
en las habitaciones sumergidas.
III
Aletea palabra justa para bautizar mi infancia
en el horizonte borrado de mi nombre.
Enumero las cosas de la casa,
cuento los platos de la vajilla hervida
frente al espacio hueco de voces.
El peso de mi cuerpo se hunde junto con las cosas:
la grasa y el brillo de las máquinas, su ruido de lancha,
el retrato del niño que fue mi padre antes del desastre
y más que nada el piano negro con todos su dientes.
He atado estos objetos a los márgenes
del único rostro de Dios que yo conozco: la montaña azul,
colgada primero en un corredor y otra vez a las seis
en el camino más triste del mundo: el camino al trópico.
(es cierto: el infierno es caliente).
El postigo, el jardín, la colección de barcos destrozados
en minúsculos vidrios, granizos del invierno de ayer
cuando mi abuela deseo mi muerte y a su único hijo, desnudo
mientras mechaba mi cabello con las tijeras de las Parcas.
Esa nube de mal agüero se suspende sobre una fecha.
Llueve en esta mañana idéntica en la luz a las mañanas
del sesenta y tantos, cuando mi vida pendía
de un hilo, cuerda tensada para violín del tiempo.
Hace dos años volví y la casa ya no estaba.
Nada.
Ni el hervor de los platos, ni las sábanas blancas.
No estaba el metal de los Mercedes, ni los rodillos de tinta,
no estaba el sótano ni la geometría de los setos.
No estaban ni mi abuelo ni mi abuela
con sus lenguas foráneas. No estaba el olor a ajo, ni la pintura derramada,
ni el acero del odio, ni el azúcar del miedo, ni la niña que fui.
Estaba el mismo hueco que algún día les pareció una promesa.
Como con la montaña azul yo extendía la mano
y el aire iba y venía entre mis dedos.
Estaba el hueco y al doblar la esquina las otras casas: intactas.
Era domingo, aún cuando fuera lunes o viernes.
Todo está ahí, detrás del fantasma de la lluvia
y cuando la tarde venga
y el aire se despeje, reaparecerán las venas de Dios
y una mujer inglesa
volverá a ensayar sus primeros diálogos con el mecánico alemán
y se casará con él, tras dos semanas de farra
gracias a algo como la luz
que no es la luz
y ella aún muerta dice y dijo y dirá
que se unió a él porque el joven alemán podía
tragarse un pastel de un bocado.
Después llegó el domingo
para siempre.