Na koncu časov, na podaljšku sence senc,
ko ne bomo govorili več o smrti,
ne da bi premišljali o življenju,
kdo bo sploh še pesnik?
Razširjeno metaforo bo pogoltnil
živi pesek bolečine.
Prihajala si, komaj sem te videl:
hodila si med kapljami dežja.
Govorila si kot ta,
ki objokuje smrt usode.
Ko bi ljubil ti nebo tako,
kot sem jaz ljubila dež,
bi bil še zmeraj najin prostor
brez spola in števila, ki se prazni?
Tebe, to že vem, vznemirja
skupni vrt, vklesan v štiri vrste kamnov.
Namakajo ga štiri vode.
(Kot veličastva očakov na dolgem
oblačilu, kjer bo nekoč počival svet.)
Na koncu časov.
Ne boš se sprehajal po njem,
če ne prešteješ zrn peska
in pesek ure se v tebi ne ustavi.
Globino sebe boš izmeril skozi
štiri vode.
Spočiješ se na štirih kamnih.
In ko boš rekel:
Vzemi to telo in mi ga vrni,
ko ga bom resnično vreden,
bom prinesla prvo vedro.
Noč za nočjo, trikrat zapored,
žalosten boš, ker boš izgubljal
žalost.
Žarek tème ti bo osušil grlo.
Drugič boš zajel.
(Ko vstopiš, si izstopil.
Vrata so ista, a z dvojnim profilom.
Kot sončni veter,
ki boči bela jadra vòd,
se kaže na njih neznana odpoved
vrnitvi k mrtvilu gladine.)
Tretjič bo drlo,
in pel boš:
Eros, Logos, Kairos, Agape.
Štirje jezdeci ljubezni,
preznojeni, prašni.
Čakam svoj zavestni
drugi šok.
Premišljam o razliki med
številom štiri in številom pet.
Ko končno začneš, ni konca ne kraja.
Samo čas je. Na koncu časov.
