Kako tanek je profil papirja na
sosednji mizi.
žnevidna skorja časa.
Trzljaji barv v risalnem bloku
kot porfir, ki potone v petje siren
in lampijončkov. Neznana flota vesla v brzice, ker
to je marcipan,
osvežitev misli po odzvenu kovanca, ki je izvedel
pirueto. Šampanjec teče v strugi Ljubljanice
in prisluhnite,
kako pošilja kaplje v svet ta naš dež, ki
pada v tuje brazde. Kako nagne brado snežnika, da se
zaiskrijo jamice v njenih licih, preden pade na polico, ker
to je marcipan,
obuditev sonca izpod odeje porcelanastega šlema
v litografijo verza. Nežne kalote. Listje sanj.
Vzamem prašno knjigo s police in ji razgrnem
krilo v predivo. Neskončne niti tkejo misli
do presunljivosti,
do studencev ogledal, ki se okopljejo v pogledih,
da lahko mečejo podobe na črne oči obsidijana.
Rotor, ki brez oddiha vrtinči dinamiko nepremičnosti,
je nempremagljiv v svoji zavzetosti. Pernata kača.
So metamorfoze, ki drobijo sledi v atomarno pikčavot snega,
je nevrnljivost trenutka, ko mlada luna
strese s sebe sončni prah in se krater poglobi,
da lahko varno pristanejo metulji.
Kako se v sveži vonj jutra zadramijo novi poeti, ki so vso
noč prezibali v krošnjah vrb. Prečkajo vodno strugo sanj in
izpod
starih boj, s trnki iz svilene šarenice,
lovijo v dan besede z dna.
Kako pogled decembra ljubkuje rečno gladino in je voda v
nekem novem agregatnem stanju, izročena v naročje struge.
Pomislim:
Tako se kotijo levi. Natanko tako.
Kako skopnim ob vsaki dobri pesmi, ki steče skozi mene
kakor po znani strugi,
kako se veže ogenj na ogenj z vodo, satori v malahitu,
kako visoko me odnese magnetizem, neizmerna slast v svojem
sedlu, ko se držim za grivo besed in se mi tako zvrti kot bi
vesolje naredilo levji skok,
kako zgorim skozi kamin, širim toploto okoli sebe v dim in
svetloba se leskeče skozi ustje črk,
kako se vračam zopet dol kot cvetni prah
v reko, slap, ledeniški jezik,
v gradnike kristalov in nisem ista, ker
to je marcipan,
zimzeleni sneg kokosovih palm,
ki skozi mene prši na list.