Po sončnem zahodu gre maček na lov.
Zvija se kot jež v kotu sobe, na polici
ali nekje za mojim hrbtom, blizu luči
z neenako svetlobo, smrtnega centra,
ki kontrolira komarjeve, mušje lete, lete vešč
in drugih, nervirajočih satelitov.
Maček se preteguje, kot da bo preskočil Bosfor
ko pa s taco naredi lok in nekaj lovi
v zraku, dela to, kot da noče,
kot da bi odganjal vsiljivce, in ne delal
za desert. Skloni glavo in pazljivo
sprosti nohte: ujeta. Hitro k ustom.
Nič lažjega. Težje je ujeti žuželko visoko
nad zemljo, v skoku. Ko zapiči pogled
v spoj stene in stropa
ali zleze v vratno vdolbino
se globlje zvijem v fotel, kot da bi
postajal neznatna žuželka, umrla
v zadnjih zdihljajih življenja. Ampak zvoni
telefon, Adam Wiedemann se pritožuje
da mu je nekdo ukradel moje sanje. Obljubim,
da bom poslal nove, takoj ko si jih bom zapomnil.
Adam je preživel koristni čas v Nürnbergu.
Na svidenje, adijo. Tokrat je vešča.
Usedla se je na okvir slike, Caravaggiove reprodukcije
Snemanje s križa. Maček skoči iz vdolbine
naredi nekaj poskokov kot skakalec s palico
leti po zraku in z obema tacama
potegne veščo s črnega, metalnega okvirja.
Počepne kot zajec, stlači si veščo v usta
premakne čeljusti, mljacka, potresa z glavo.
Bolj trpimo zaradi ljubezki kot pornografije.
Iz koša za smeti potegnem steklenico,
v kateri je ostalo nekaj kapelj vodke.
Izlijem jo na prst, z njim si potegnem
po ustnicah, toda ne morem uničiti okusa.
iz poljščine prevedel Primož Čučnik
Po zachodzie słońca kot rusza na polowanie.
Kurczy się jak jeż w kącie pokoju, na półce
lub gdzieś za moimi plecami, blisko lampy
o nierównym blasku, śmiertelnego centrum
sterowania lotami komarów, ciem, muszek
i innych, nerwowych satelitów.
Kot pręży się, jakby miał skoczyć przez Bosfor
lecz gdy zatacza łapą łuk i chwyta
coś w powietrzu, robi to od niechcenia
jakby odganiał natrętów, a nie pracował
na deser. Pochyla łeb i ostrożnie
rozluźnia pazury: jest. Szybko do pyska.
Łatwizna. Trudniej złapać owada wysoko
nad ziemią, z wyskoku. Kiedy wbija wzrok
w spojenie ściany z sufitem
lub włazi na framugę drzwi
kurczę się i wbijam w fotel, jakbym
stał się pokaźnym owadem, zamarłym
w ostatnich mgnieniach życia.Ale dzwoni
telefon, to Adam Wiedemann narzeka
że ktoś ukradł mu moje sny. Obiecuję
wysłać nowe, gdy tylko je zapamiętam.
Adam spędził czas z pożytkiem w Norymberdze.
Do widzenia, cześć. Tym razem jest ćma.
Usiadła na ramie obrazu, reprodukcji ,,Zdjęcia z krzyża"
Caravaggia. Kot zeskakuje z framugi
robi kilka susów jak skoczek o tyczce
leci w powietrzu i obiema łapami
ściąga ćmę z czarnej, metalowej ramy.
Kuca jak królik, wpycha ćmę do pyska
rusza szczękami, mlaska, potrząsa łbem.
Bardziej cierpimy przez miłość niż pornografię.
Wyciągam z kosza na śmieci butelkę
w której zostało kilka kropel wódki.
Wylewam je na palec, przeciągam nim
wzdłuż warg, lecz nie mogę zabić smaku.