Hay caminos que no tienen regreso
sem prebral na mehiškem uradu za priseljence.
Poti
koliko poti, na katere sem stopil, jih zapustil
koliko poti me je očaralo, razočaralo
koliko poti, na katerih sem se izgubil
izgubil in odprl, izgubil in srečal
na katerih sem našel drugega.
Kaj so prehodili moji podplati? Kaj sem odnesel?
Te poti, vedno ista pot? Moja?
So poti brez vrnitve
in take, ki ne vodijo nikamor.
A vrnitev je prevara
in nikamor je ime za iskanje.
Tvoja pot ni drugega kot mreža
ki jo tke in ki tke tvoje življenje.
Beseda, razpoklina duha in telesa? Morali bi se vzdržati besed, ne da bi se jim
odpovedali, ne da bi se zaprli v nemost.
Kam potopiti besedo v odgovor na polom in kje spet najti vez z duhom?
Imeti nohte, ki bi lahko razdrli vozle krika, iglo, da bi predrla žep s solzami in
ublažila podzemne glasove, glasove, ki se plazijo pod grenkimi somraki in se
vtihotapijo v gnezdo sanj, zabrisani glasovi, glasovi tvojega glasu v mojem nemem
glasu.
Ko bi krik in solze mogli ublažiti besedo. Radi bi, da nekaj pogine in prepusti
prostor praznini, radi bi, da izgine ta stvar, ki hromi našo težo.
Kam potopiti telo v odgovor na polom in kje spet najti povezavo s svetom?
Iz francoščine prevedla Nadja Dobnik.