1.
Ko se prsti dotikam tvojega obraza
prenašam nate
vso draž in težo, v katero se, nepripravljena
na jutranjo svetlobo, zavijaš
in skrivaš pred ladjami in čolni,
ki skozi okno prežijo nate iz parkov.
Moja jutra se razlikujejo od tvojih, ker
sem belino, o kateri ti govorim,
vso noč nosil po ulicah.
Tvoja jutra so mnogo boljša. Brez beline,
brez odvečnih kretenj, brez česarkoli,
čemur bi, pijana in suha od noči,
lahko rekla sreča.
2.
Kaj pa če imaš prav, ko me gledaš
prek ramena
kot kakšno majhno stvar, nekaj, kar
izgubiš pri vsakem dotiku?
Govoril sem stvarem na mizi, vsemu,
kar je ležalo pred nama.
3.
Govoril sem: čer grem z roko ven
skozi steklo v sobi,
se bo tisto,
o čemer sem ti želel molčati,
raztegnilo
v ustnice,
leglo na najina telesa kot prikazen?
4.
Gledam, kako ležiš, vsa snežna
in polna tišine. Kam se lahko
odtisneva tako minljiva: ti
kot gosta belina, jaz kot oko
na tvojem vratu?
Prevod: Višnja Fičor
1.
Kada ti prstima dodirujem lice
prenosim na tebe
svu draž i težinu kojom se, nespremna
na jutarnje svjetlo, zamataš
i skrivaš od lađa i brodova
koji te kroz prozor vrebaju iz parkova.
Moja se jutra razlikuju od tvojih jer
bjelinu o kojoj ti govorim
nosio sam po svu noć kroz ulice.
Tvoja su jutra daleko bolja. Bez bjeline,
bez suvišnih kretnji, bez ičega
što bismo, pijani i suhi od noći,
mogli nazvati srećom.
2.
A što ako si u pravu kada me gledaš
preko ramena
kao kakvu malu stvar, nešto što
gubi se pri svakom našem dodiru?
Govorio sam stvarima na stolu, svemu
što je pred nama ležalo.
3.
Govorio sam: iziđem li rukom
kroz staklo u sobi
hoće li se ono
o čemu sam ti želio šutjeti
razvući
u usne,
leći nam na tijela kao sablast?
4.
Gledam kako ležiš, sva snježna
i puna tišine. Kamo se možemo
otisnuti ovako prolazni: ti
kao gusta bjelina, ja kao oko
na tvom vratu?