Gospod Homer vstopa skozi vrata Auschwitza, zazre se v nohte poljskega redarja, ki mu odpira vrata, ponuja mu vstopnico, hitro, ker ga vznemirja neurejenost, pod belo srajco se mu pot lepi za dlačice, razburja ga škripanje nepodmazanih vrat, naprava za striženje trave se vrti okrog sebe, meče lati na vse strani in brni, občuti pomanjkanje reda v vsem, čevlji, ki jih je kupil v komaj odprti prodajalni, ga žulijo, tesni so, sklepa, dela lahne korake, da se ne bi spotaknil med nogami otrok, ki se poljubljajo z nosovi; z rokami gre skozi lase, ker mu je zamaščeni pramen pokvaril vizuro sveta, gleda kmete na bližnji njivi, kako okopavajo svojo ornico, slepi za tok zgodovine, majhen je v svoji moškosti, medtem ko ga stiska trakec na ozkih spodnjicah, slepa starka mu noče iti s poti, odriva ga s komolci, ob njej starec izreka molitev s škripavim glasom, morda bi ju bilo treba bolje opazovati, prizor njunega trpljenja bi mu literarno koristil, ko gre mimo matere dečka, ki se vanj zazre, pomisli, da bi bilo dobro, če bi ji lahko pokazal svojo fotografijo na osebni izkaznici, ko je bil deset let mlajši, ko se mu je koža
napenjala pod ostrino grškega sonca
in za trenutek
se mu vse zdi nekako drugačno,
morda izza svoje dioptrije minus sedem le ne uspe
jasno razpoznati stvari, morda se vse zdi drugačno, in takrat za svojimi
temnimi
očali prične loviti sončne žarke, usmerja jih na
vse strani sveta;
vse postaja
polno barv, vse živi, vse se razpoteguje, prepleta pod mavričnimi
odtenki
in
on, ves zadovoljen, ne slepi več od velikega mita, temveč od
statistike.
Iz bosanščine prevedel Dražen Dragojević.
Gospodin Homer ulazi kroz vrata Aušvica, zagleda se u nokte poljskog redara što mu otvara vrata, pruža mu ulaznico, brzo, jer ga nervira neurednost, ispod bijele košulje, znoj mu se lijepi na dlačice, uzrujava ga škripa nepodmazanih vrata, mašina za šišanje trave se okreće oko sebe, baca vlati na sve strane i zuji, osjeća nedostatak reda u svemu, cipele koje je kupio u tek otvorenoj prodavnici ga žuljaju, tijesne su, zaključuje, pravi lagahne korake kako se ne bi spotakao među nogama djece što se ljube nosevima; zavlači ruke u kosu jer mu je umašćeni pramen pokvario vizuru svijeta, gleda seljake na obližnjoj njivi, kako okopavaju svoje oranice slijepi za hod istorije, malen je u svoj muškosti dok ga učkur uskih gaćica steže, slijepa starica ne sklanja mu se sa puta, odguruje ga laktovima, pored nje starac izgovara molitvu škripavim glasom, možda ih je bolje trebalo osmotriti, prizor njihove patnje literarno bio bi mu koristan, dok prolazi pored majke dječaka što se u njega zagleda, pomišlja kako bi bilo dobro ako bi mogao da joj pokaže svoju fotografiju na ličnoj karti, kada je bio deset godina mlađi, kada mu se koža
zatezala pod oštrinom grčkog sunca
i na trenutak
sve mu izgleda nekako drugčije,
možda ipak ispod svoje dioptrije minus sedam ne uspijeva
jasno da razazna stvari, možda sve izgleda drugčije, i tada pod svojim
tamnim
naočalama počinje da hvata zrake sunca, usmjerava ih na
sve strane svijeta;
sve postaje
puno boja, sve živi, sve se rasteče, prepliće pod duginim
nijansama
i
on sav zadovoljan ne slijepi više od velikog mita već od
statistike.
