Praviš, da sem razredno zavedna, in ne morem zanikati.
Mislil si ti, vendar zame
(če erotiziram kantovsko sublimno),
najsi moja razredna zavednost pride od zgoraj
kot britanska drža s konca 19. stoletja, z vojaškim plaščem sufražetk
ob uri eksotičnih čajev
indijskega imperija.
In tako je prav. A draga moja, med menoj in meščanstvom
je enaka evolucijska razlika
kot med dimno sivim salonskim mačkom in risom.
V obeh primerih gre seveda za žival,
ki ni vdana pasivnosti: mačko, sovražno
umetnosti udomačevanja.
In to je, bi rekla, moj čudni čut za sposobnost,
zaradi katerega mi je natakar antipatičen, če je uslužen.
Ne maram, da mi strežejo,
in ne prosim, da me odrešijo, niti
tovariš Bertold Brecht ne.
Raje zanikam melanholijo (meščansko občutenje)
v topli kopeli.
In pravzaprav ne verjamem, da je ljudstvo pomembnejše od mene, ker
sem v njem: iz tega ničvrednega privilegija prihaja
skušnjava, da bi ga samoumorila, narod namreč, s tem, da bi mu dala brati Iskanje,
in to ne le antologijski odlomek o brezokusni madeleine,
pomočeni v čaj.
Ni me Verfremdungseffekt prepričal v to stvar.
V kakšno jezo me spravi revolucija, ko govori
v medicinskem jeziku.
Pred kratkim sem brala navodila za uporabo zdravil,
zdela so se mi sovražna, pravzaprav izmikajoča: preštevilni stranski učinki,
prevelika nadutost,
v tehnično-znanstvenem žargonu,
proti čustvenemu kapitalizmu,
ki ga narekujejo zasebna vprašanja.
In že vem. Spravili se bodo name, če bom rekla
da je imel prav Bruno Lauzi:
pišem žalostne pesmi, kajti ko sem zadovoljen, grem ven.
Mackie Messer ima zobe kot morski som.
Kaliti srečo meščanov se mi je vedno zdela
poštena možnost, čeprav reakcionarna.
Kot vsi dobri nameni pod pritiskom besa.
In zdaj, verjemi mi, kdor jo more izreči,
lahko zaključimo le
– v potrditev tega –
z lepo kletvico.
Prevod: Nadja Dobnik
Dici che sono classista e non posso smentire.
Intendevi tu però per me
(erotizzando il sublime kantiano)
che il mio classismo venisse dall’alto
come un’attitudine britannica di fine Ottocento, da mantelletta suffragista
all’ora delle tisane esotiche
dell’impero delle Indie.
Ed è giusto così. Ma mia cara, tra me e la borghesia
ci passa la stessa differenza d’evoluzione
che corre tra il certosino grigio-fumo da salotto, e la lince.
Si tratta, certo, e in ogni caso, di bestiole
che non praticano al passivo: felini ostili
all’arte dell’addomesticamento.
È questo, immagino – il mio forestico senso del pudore –
che mi rende antipatico un cameriere, quando è servile.
Non voglio essere servita,
e non chiedo di essere salvata, nemmeno
dal compagno Bertold Brecht.
Preferisco annegare la malinconia (sentimento borghese) in un bagno caldo.
E non credo proprio che il popolo sia più importante di me perché
io ci sto dentro: da questo privilegio da tre soldi viene
la tentazione di suicidarlo, il popolo, facendogli leggere tutta la Recherche
e non solo il capitoletto antologico sull’insipida madeleine
intinta nel thé.
Non c’è Verfremdungseffect a convincermi della causa.
Quanta rabbia mia fa la rivoluzione quando parla
con il suo linguaggio medico.
Ho letto ultimamente un bugiardino
e mi è sembrato ostile, per non dire eversivo: troppi gli effetti collaterali,
troppo l’orgoglio
nel gergo tecnico-scientifico
contro il capitalismo emotivo
indotto dalle questioni private.
E già lo so. Mi daranno addosso se dirò
che aveva ragione Bruno Lauzi:
scrivo canzoni tristi perché quando sono contento, io esco.
Mackie Messer ha i denti affilati come uno squalo.
Guastare la felicità dei borghesi mi è sempre sembrata
un’ipotesi onesta ma reazionaria.
Come tutte le buone intenzioni gravate dalla rabbia.
E adesso credimi, per chi sa dirla,
possiamo concludere solo
in fede -
con una bella bestemmia.