Robert Simonišek

Ko sem prebral njen življenjepis, sem pomislil, da bi lahko bil na njenem mestu.
Ko sem se preko črk kot izurjen arhivar spustil po lestvi njene duše, se mi je zazdelo,
da sem sestavljen iz enakih snovi.
Ko sem odložil knjigo, sem pomislil, da bi lahko napisal podobne stvari, ker imam o
ljudeh včasih sorodno mnenje.
Ko sem pogledal njeno sliko, sem pomislil, da bi lahko bil njena reinkarnacija,
čeprav mi je povsem jasno, da nimam z njo nobene povezave razen te, da se
lahko ob tej uri, ko je njena knjiga odprta v večer, povsem strinjam z vsem,
kar lahko preberejo moje oči.

Dolga neopisljiva ravnina, ki nima konca in po kateri
drsi pogled.
Avtobus je drvel v kroglo sonca, kot bi hotel postati njegov ljubimec.
Razgled iz hotela je pokrivala svinčena tovarna, iz katere se je dvigoval gost kopast
dim. Noč in dan sta se prižigala kot dve sveči, odloženi na polico sobe. Sonce
in luna na nebu sta se srečevala in zrla drug drugemu v oči, kot bi bila iz iste
družine.
Prtljaga zmanjšana na minimum.
Hrana zmanjšana na nujne stvari.
Zunaj okrog mesta pa je počasi, korak za korakom utripalo življenje v svojem ritmu,
ki se mi je vpisoval v spomin.
Zunaj so se na centralnem zvoniku odtajale minute, ko sva hodila z zamrznjenimi
obrazi po ulicah, in čeprav se je zdelo, da se ni zgodilo nič, bi se lahko zgodilo
vse.
Pot na grad je bila fantastična, medtem ko naju je Visla ovijala v speljano zaledenel
šal.
Nehote sem med veličino pomislil na majhne stvari, kot je prstan ali kamen.
Obšla sva trgovine in restavracije, za katere bi lahko napisala kvaliteten vodič po
Krakovu.
Vodič je nenehno in učinkovito poskušal zapolnjevati praznino, ki je nastajala med
presledki, in pomislil sem, da je to najbrž njegova službena dolžnost.
V rudniku soli se je mrak nenehno bojeval z umetno lučjo. V neki sinagogi, kjer so
med knjigami zaspali starozavezni očaki, rabin ni prenehal vrteti molilnega
mlinčka.
Imel sem toliko časa, da sem lahko razmišljal o tem, kako majhni in dragoceni sta
najini postavi, ki se načrtno premikata po zemljevidu Evrope in pri tem niti
ne pomišljata na svobodno spontanost uporabe človeškega gibanja.

Okna so zatemnjena z mrežami dreves in vidim
samo del tega, kar bi lahko videl, če bi spremenil položaj.
Spodaj teče reka, katere struge si skoraj ne upam
pogledati, ker je globoka. Zgoraj pa azurno
modro nebo in odsevi zasneženih hribov kot večna kulisa, kjer je postavljen oder,
kamor padajo rumeni snopi sonca.
Ptice letijo proti stenam gore.
Zdi se, kot da sem na obisku pri tebi, kjer sem skozi leta nekaj pozabil.
Olivne barve mesta obljubljajo spremembo, vendar nikoli ne premagajo tiste statične
sivine v Ljubljani.
Svet vdira skozi oči in skozi pljuča.
Osebni junaki iz zgodovine spijo v domišljiji in
prebuja jih samo vztrajno ponavljanje istih
obrazcev.
Spiva drug ob drugem kot vzporedna zadovoljna svetova.
S plavanjem prebijeva gladino vode, kot bi bila sestavljena iz vode in zraka.
Vzorci, prispeli iz vesolja, nenehno zavozlavajo in odvozlavajo plasti, pod katerimi
spijo nezavedni temelji, za katere nihče ne ve, kdaj se bodo prebudili.
Vse se obrača kot v poglavjih filma, kjer nimava
več glavne vloge.
Nenehno vdira svet skozi
oči in pljuča in nikoli ne ustavi zaporedja dni.
Zdaj vem, kako je, če rasteš in se dvigaš, kot
bi načrtno spreminjal obrise svoje silhuete.
Strani, ki jih prepotujem skozi knjige, nenehno
dišijo po novem in še neodkritem.
Drug drugemu vdirava v oči, ki se nikoli naveličajo.
Zunaj je povsem navaden zimski dan: ti in jaz sva si blizu.

Sprehodil se bom skozi slavolok, ki je nastal iz sonca, in te poiskal.
Toda že sedaj, ko se dela jutro in ko stojim pri oknu, se zavedam veličine, ki je pred
mano, in čutim, da to ni samo še en navaden zimski dan.
Utripam z vso svojo krvjo, kot je utripal svetilnik, ki nama je ponoči svetil skozi
okno.