Po vrsti prisluškujemo besedam brez sporočila, ki se kotalijo okrog mize.
Namrežene oči, široko odprte nosnice, vohamo
besede z odprtimi nosnicami. O njihovem pomenu so nam pravili
ljudje, katerih grobov ne poznamo.
Nekega kralja so pustili, da izgine v zvezdah. Ko je umrl,
so ga raztrosili z roba prepada. Poslednji kralj je za vedno zapustil
poslednje kraljestvo. Kako žalosten in nesrečen kralj!
Trpel je bolj kot kdorkoli pred njim
- vojne, potresi, suše, uničenja - v deželi ni bil nihče bolj žalosten,
nikoli bolj žalosten. Tisti, komur se klanjamo, je izginil med oblaki,
ampak oblaki so v morju,
v peni, ki brbota.
Sedimo v zapuščeni hiši, zadnjem zatočišču,
nezmožni biti sami,
razlomljenega videza,
zagledani v tuj prazen obraz.
Otrok vpraša: koliko je ura?
iz hrvaščine prevedel Dražen Dragojević
Redom osluškujemo riječi bez poruke, zakotrljane oko stola.
Namreškane oči, širom otvorene nosnice, njušimo
riječi otvorenih nosnica. O njihovom značenju rekli su
nam ljudi čije grobove ne poznajemo.
Jednog su kralja pustili da nestane u zvijezdama. Kada je umro
rasprhnuli su ga s litice. Posljednji je kralj zauvijek napustio
posljednje kraljevstvo. Tužnog li i nesretnog kralja!
Patio je teže nego itko prije njega
- ratovi, potresi, žege, propasti - u zemlji nitko nije bio tužniji,
nikad tužniji. Onaj kojem se klanjamo nestao je u oblacima,
a oblaci su u moru,
u pjeni koja ključa.
Sjedimo u napuštenoj kući, zadnjem utočištu,
nesposobni biti sami,
razlomljenog odraza,
zagledani u tuđe prazno lice.
Dijete pita: koliko je sati?