Spredaj se dvigajo gore kot tančice iz tila,
ki vzvalovijo ob dotiku sence. Snežna odeja Kordiljer
se nežno leskeče, kot lebdeča tančica. Zgoraj
neskončne zvezde in črno nebo. Besede so krhke,
zvezde so krhke.
Poslušal sem neskončen travnik belih marjetic.
Upogibajo se v vetru. Slišim ječanje tankih stebel,
ki se upogibajo. Zvok je cvileč, rezek. Ko se veter
umiri, se povrne tišina.
Bruno. Je le še tanka bela črta, ki pada in se znova vzpne.
Pod črto je vse črno, nad njo prav tako. Pred menoj
je obala, to vem, za njo pa je vse do obzorja morje,
in še dlje, nebo. Noč je zaprta črna škatla, pod njo
črta morske pene bučí
in je bela.
Bruno je bil moj prijatelj.
Al frente las montañas emergen como una gasa de tul
curvándose contra las sombras. La nieve de la
cordillera fosforece levemente, como un gasa que
flota. Arriba las infinitas estrellas y el cielo negro. Las
palabras son leves, las estrellas son leves.
Escuché un campo interminable de margaritas
blancas. Se doblan por el viento. Oigo el gemido de
los delgados tallos al doblarse. El sonido es chirriante,
agudo. Cuando el viento cesa vuelve el silencio.
Bruno. Sólo es una línea blanca que cae y se levanta.
Arriba de la línea todo es negro y abajo también.
Antes está la playa, lo sé, después el mar hasta el
horizonte y luego el cielo. La noche es una caja
cerrada negra, abajo la línea de la rompiente suena
y es blanca.
Bruno era mi amigo.