Možnost reči
brez stave ločil
trenutek radosti neskončne
radosti neskončne trenutek
neskončni trenutek radosti
žlobudranje
in kot da ni dovolj
plamti in poje
solipsist
ne da bi ga kdo
razen njegovega lastnega
meglastega plastja
onkraj sveta
slišal
Možnost reči
brez zvijač,
v filigranu,
podčrtano ali ležeče
najvišji trenutek
užitka
brez obrežij
sredi prostranstva
brez vsake teže pomoči
saj se moči
lahkotno iztekajo iz mišice
in odletavajo
in človek tone
in ni pomembno
saj je povsem na varnem
vase zatopljen
Možnost reči
reči to
reči to njemu
človek
človeku
sočloveku
Možnost reči
sijoč večer
pravkar umiti razprostrti lebdeči
oblaki
med modrino
in lahko nočjo
v hitrem koraku naprej
po poti
prehojeni neštetokrat
kot bi bilo prvič
ali edinkrat
kot en in edini ta svod
kot ta svet po vsej obli
prehojen
pojemo
zmeraj isto pesem
peto neštetokrat
kot bi bila prva
edina
Možnost reči
v večeru življenja
ko se vi
v glasbo pogreznjeni
zauživate
požirate
srkate
ker je vsaka nota
zrcalo
čudovito edinstveno
v svetosti
vboklo in izboklo
in še sreča
nezaznavno
Možnost reči
življenje v večeru
ko vozim
to svojo vzpenjačo
od naključnosti
do konca
kjer vaju srečam
in zaužijem
pijana sebe
prepevaje vsi trije
vsi trije prepevaje
Možnost reči
tostran nagibajo se toni
usklajeni uglašeni
jelke črnike
v silovitem kontrastu
s škrlatno koloraturo
palisandrovcev palisandrovcev palisandrovcev
in onstran
zdaj dramatično zdaj lirično
ognjena drevesa tulipovci bugenvilije
zgodnja ali pozna majska plumerija
in skoz vetrobransko steklo
zadnje okno in stranska ogledala
košate krošnje
penasti mešički
notranje nitje osebnega abstraktnega prostora
v hrastih cedrah in nadvse dišečih smrekah
iz globin
zrcalne čistine
vznika
nizka nota
s tenkimi
vseki
tresočega glasu
iz njega se dviga pisano perje
na krilih k liriki
ki me orisuje
na zunaj
od glave do peta
v duhu in obliki
maternega zvena
možnost reči
po možnosti reči
možnost reči
Poder decir
sin puntuación
momento júbilo infinito
júbilo infinito momento
infinito momento júbilo
algarabía
y por si fuera poco
arde y canta
solipsista
sin que nadie
más que la propia
extraña entraña
ajena al mundo
la comparta
Poder decir
sin artilugios,
filigranas
subrayados o cursivas
supremo instante
de gozo
sin orillas
al centro de una inmensidad
sin apremio de auxilio alguno
a sabiendas de que las fuerzas
escapan ligeras del músculo
y se van volando
y u no hundiendo
y no importa
pues se está a buen resguardo
ensimismado
Poder decir
decirlo
decírselo
uno
a uno
de consuno
Poder decir
una tarde esplendorosa
recién lavadas estiradas tendidas
las nubes
entre azul
y buenas noches
avanzando a buen paso
por un camino recorrido
innumerables veces
como si fuera la primera
o la única
como una y única esta bóveda
como esta tierra andada en redondez
completa
vamos cantando
la misma canción de siempre
cantada innumerables veces
como si fuera la primera
la única
Poder decir
una tarde de una vida
en que ustedes
absortos en la música
se ingieren
se devoran
se beben a sorbitos
porque cada nota
es un espejo
maravillosamente único
sagradamente
cóncavo y convexo
y por fortuna
imperceptible
Poder decir
una vida en una tarde
en que conduzco
este mi funicular
desde la casualidad
hasta el destino
me deja alcanzarlos
e ingerirlos
embebidos en sí mismos
cantando los tres
los tres cantando
Poder decir
a un lado dan sus tonos
orquestados afinados
oyameles encinos
en fortísimo contraste
con la coloratura purpurina
de jacarandas jacarandas jacarandas
y al otro
entre teatrales y líricos
tabachines llamaradas buganvilias
flor de mayo anticipada o retrasada
y a través del parabrisas
el cristal trasero
y los espejos laterales
las copas amplias
alvéolos esponjados
entretelas de nuestro personal espacio abstracto
en robles cedros y más que aromáticos abetos
desde las profundidades
del alinde
emerge
la nota baja
entrecortada
finamente
por una voz quebrada
plumas multicolores que desde ella ascienden
en aras y alas de una lírica
que me define
a las afueras
de pies a cabeza
genio y figura
del sonido
poder decir
por decir algo
poder decir