Petra Kolmančič

Bo kdaj kje v noč stopila riba
in te z luskami pobožala v sanje?
Potem boš šla do konca, splezala tja v globine,
velike potopljene ladje
bodo tvoje začasno domovanje.
Kakšno bo kaj tisto,
kar ti bo iz muljastih globin govorilo?
Katere zenice bodo srečale tvoje oči
(in jim poblisnile, kot svetilnik)?
Čigavo meso te bo vabilo v svojo vodno posteljo?
H kateremu kitu boš legla spat, utrujena?
Svetlikanje odpadlih ribjih lusk;
plavaš jim naproti. Vzameš dve luski
in si biserne leče namestiš v oči. Spregledaš!
Spregledala sem vodo, ribe, mesečino, rečeš.
Vidiš! Vidim šive – ti držijo skupaj ocean,
da se ne razlije vame, rečeš. In odpiješ.
Popiješ požirek oceana, podreš kupček in odplavaš gor.

Razpustila sem se v dolgih nočeh,
kot toplo maslo sem se razlezla po času,
v vse minutke, kamor lahko prodrejo
maslene kapljice ženske,
v vse črne trenutke poletne noči;
zavest je poniknila globlje od časa.
Lepo je biti zamaknjena v procese noči,
v njih zaslišim reči prej kot so zapete,
muzika pride sama iz sebe, ostane pri meni,
lepo je peti nič iz ničesar,
pripevati zvokom noči in globin,
da se odmevi naselijo v vsa čuječa bitja.
Da se odmevi naselijo v vsa čuječa bitja,
da se z njimi naselim v mnoge njih,
ki kot jaz odprtih oči čuvajo to noč,
izvršujejo njen scenarij, usoden in tih;
ki kot jaz noč za nočjo brez derez
plezajo v gorovja niča, v masive biti.

Jutro je modro. V njem si za zdaj le telo,
misli si pustila še malo spati.
Tiho, negibno telo cenzurirano svoje ontologije.
Tako si že dostikrat ležala, prazna,
z zaprtimi očmi, ne da bi se prepoznala –
taka čista mlada jutra te znova in znova začarajo.
Tako si že dostikrat ležala na beli bombažni rjuhi
dišeči po Arielu in brezskrbno čakala,
vsa lahkotna a težkih okončin,
da pride v tvojo temo kliknit optika svetlobe,
da se te z njo dotakne prva senca tega dne.
In malo kasneje? Stojiš pred zrcalom in si pudraš nos.
Si se že povsem zbistrila v dnevni glamur,
v čas in v svojo vsakdanjo bit.
Uzreš se v ogledalu in prepoznaš.
Neopazno si telo nadeva maske dneva.

V globalnem ribarim in potrpežljivo
komolce naslanjam na kolena.
Vrstni red končnosti in neskončnosti
determinira globine,
v katere se potaplja moj trnek –
trn, ki iz rib izvablja belo, umazano kri.
Male ribice mečem nazaj,
velikim razparam plavuti – esenco ribjega -
iz teh razparanj in iz šivov prozornega
lakmusa so moje noči.
Vstajam zgodaj, ko senc še ni,
v megleno-modrem rosim v dan,
še vedno zaspano pripiram oči in
že z ribiško palico,
ki je lahko tudi bič,
treniram ribe v udomačenost.

V zakotju cvili mala bela dlakava žival.
Razpoke se odpirajo, pripustiš jo k sebi,
kot kanja vzameš vase svojo mrhovino,
ki te gleda labilno in drgetajoče.
Postelješ ji z vijolicami: bel kožuh
na dišeči vijolični posteljnini.
V sebi zaslišiš biti vse tiste svetove,
ki že ves čas vztrajajo prav za ta trenutek.
Navzočnost tiktaka, se ustavi in v tišini traja dalje.
Imaš svoje in še to malo jecljavo srce.
Čas množi svojo potenco, prostor razširi svojo senco.
Oblebdiš v imperiju, ki ni iz tega sveta.