Večkrat se mi je že zgodilo.
Prvič, se spomnim, že pred nekaj leti,
ko sem hodil po Poljanski
in mi je s svojo značilno zateglo hojo
prišel nasproti Lojze Krakar.
Kako me je imelo, da bi ga,
neznanec, ogovoril,
vsaj pozdravil.
Pa ga nisem.
Samo tiho sva šla mimo.
Spet je bilo, ko je v Ljubljano prišel
Tomas Tranströmer.
Cincal sem, ali naj grem
poslušat pogovor z njim ali ne.
Nisem šel.
Nisem čutil potrebe
po orkestraciji onih
kamnov, ki so zadenjsko
počasi prilezli iz morskih valov.
In danes zjutraj.
Študentom sem se namenil prebrati
eno od Sarajlićevih pesmi,
ker ima zvečer literarni nastop.
Ravno sem med hojo na fakulteto
v torbo ob knjigo njegove poezije
pospravil časopis z njegovo sliko na naslovnici –
ko ga zagledam v pogovoru
z mimoidočim, ki mu je razlagal pot:
Do semaforja pa desno.
In sva šla.
Izet Sarajlić in jaz-neznanec,
vštric. Potem se je on ustavil ob kiosku
in jaz sem prečkal cesto.
S prehoda sem ga še videl,
kako je mladostno starčevsko
obesil sprehajalno palico čez levo roko
in z desnico segel proti žepu.
Ko sem bil že na drugi strani,
se mi je v glavi
začel vrteti mogoči dialog,
ki ga ni bilo.
Po takem sem zmerej zmeden.
Zaradi svoje nerazumljive zadržanosti –
saj bi ga menda ja lahko,
čeprav neznanec, ogovoril, povabil na kavo.
Ampak kot da zadoščajo
že samo ta molčeča srečanja.
Konec koncev, vsak sam
tke meso pesmi v sebi.
