Na brzinu ispijamo hladno piće,
najprije razgovaramo o prošlim
danima, a onda zurimo - u pod,
u plafon, ili neke druge oči.
Polako gubimo osjećaj za vrijeme.
Posmatramo prolaznike
saučesničkim pogledima:
pred nama su mahom viđene prošlosti,
i još predvidljivije budućnosti.
Mjesto je puno dima i potrošenih života.
Mimo nas prolaze epohe,
velike utakmice, velike ljubavi.
Dan se rastvara na proljećnom suncu.
U jednom momentu htjedoh da kažem:
When I consider the curious habits of man
I confess, my friend, I am puzzled.*
Odustajem, jer možda nije zgodna prilika.
I jer ćemo uskoro otići –
u neku sličnu izvjesnost.
Svako u svoju samoću.
* Kad razmotrim neobične navike čovjeka
Priznajem, prijatelju, ja sam zbunjen.
A to su, zapravo, stihovi iz pjesme Meditatio, Ezre Paunda.
Hitro izpijamo hladno pijačo,
se najprej pogovarjamo o preteklih
dneh in potem buljimo v tla,
v strop ali v neke druge oči.
Počasi izgubljamo občutek za čas.
Gledamo mimoidoče
s pomilujočimi pogledi:
pred nami so naenkrat videne preteklosti
in še bolj predvidljive prihodnosti.
Mesto je polno dima in obrabljenih življenj.
Mimo nas gredo epohe,
velike tekme, velike ljubezni.
Dan se odpira v pomladnem soncu.
V nekem trenutku hočem reči:
When I consider the curious habits of man
I confess, my friend, I am puzzled.*
Odstopam, ker mogoče ni prava priložnost.
In ker bomo kmalu odšli –
v neko podobno dejstvo.
Vsak v svojo samoto.
* Ko premislim nenavadne navade človeka
priznam, prijatelj, sem zmeden.
To so v bistvu verzi iz pesmi Meditatio Ezre Pounda.
iz črnogorščine prevedel Jurij Hudolin