Pavle Goranović

Prah je v neznanem loku
odnašal človeško nemarščino.
Širjave so se počasi
združevale s temo.
V stanovanja je prišel hlad.
Izginilo je vse tisto,
kar mi je do včeraj prinašalo fantazije o tebi.
Zdaj nebo vlada najinemu molčanju
in niti ena ženska ne more imeti tvojega pogleda.
Zdaj ne obstaja več daljava, kamor bi lahko
šla moja duša, prevzeta s teboj.
Nič ne napoveduje tvojega prihoda!
Samo tišina – preprosta in nerazložljiva.
In prezgodnja pomračitev
se posmehuje mojemu upanju.
Daleč si:
tvoja odsotnost končno postavlja
glavna znamenja mojega pisma.
Mislim nate.
Toda: ne morem ugotoviti
razdalje
med najinim hrepenenjem.

iz črnogorščine prevedel Jurij Hudolin

Čez kakšne četrt ure ne bova več
skupaj. Odšel bom nazaj, v svojo sobo,
in sploh ne bom razmišljal o tem pogovoru.
Ne bom se spominjal te zgodbe, ki me je na
trenutke odmaknila od bolečine, ki sem
jo nosil v sebi tik pred najinim srečanjem.
Torej: bom pred svojimi knjigami:
znanimi in tistimi, ki jih nikoli več
ne bom prebral. Nadaljeval bom pisanje
kratke proze, v kateri izmišljena bitja
govorijo ljudem, da je njihov svet
zgolj iluzija. Poleg vsega mi še nekaj časa
ne bo jasno, zakaj sem – po vsakem
tvojem dotiku – obvladal veščino metalca nožev.

iz črnogorščine prevedel Jurij Hudolin

- polnočni fragment -
Zaznamujem del časa – zdaj,
(zdaj, ki je že minil!?)
in se oklepam dela svetega Avguština.
Zdaj, v katerem nastaja ta pesem,
ki ni nič drugega kakor
del druge velike pesmi,
mogoče tiste, ki nikoli ne bo končana.
O njej se ne bo govorilo,
ko se bodo delali računi sveta.
Torej – zdaj, v tem trenutku je
ta pesem edino, kar imam.
In če sem iskren,
o drugih trenutkih zdaj ne razmišljam.
Ker mi je povsem dovolj zadovoljstvo
zaradi končno najdene besede,
ki mi je dana v uporabo,
da upodobim izraz še neznane krivice.

iz črnogorščine prevedel Jurij Hudolin

Vidim trenutek v večnosti
– kaj naj bi bil trenutek in kaj naj bi bila večnost –
v katerem lahko stoji tale pesem.
In vse pesmi, ki so bile pred njo.
Potem tvoje življenje, življenja vseh nas.
To je trenutek, ki prihaja tik pred smrtjo
in v katerem je nastanjeno največje skladišče znakov.
To je svet, s katerim se ponavadi zaobidemo.
Hip, iz katerega je sestavljena vsaka
enota časa, vsi doživeti in nedoživeti
trenutki. Oplaziti ga je isto kakor pisati:
ker to je mesto vseh doživetih
spominov. Ostali smrtniki gredo skozenj
ne da bi ga opazili, kar jih dela
srečnejše.
Tam namreč stanujejo pesniki.
Toda nihče ne potrebuje pesnikov.
Razen večnosti.

iz črnogorščine prevedel Jurij Hudolin

III
Izbiram resničnost, v katero bom postavil
svoje misli. Svet je preprosto neznosen;
neznosna je količina prastarševskih grehov
na tako majhnem prostoru. Kot vsak
dostojanstven tujec grem mimo te resničnosti,
umikam se od videnih hrepenenj. Zato ne
morem z gotovostjo ločiti bogatašev,
zapeljivcev, obrtnikov, modroslovcev,
siromašnih in barab. Izvzet sem iz njihovega
zadovoljsteva in obupa. Jaz sem ustvarjalec
neznanih verzov, ki se dotikajo našega
skupnega siromaštva. Kot takemu, bi rekel,
mi preostane možen izbor:
ali da se noro prepustim zakonom vesolja ali da se
enkrat za vselej prepustim usodi vsiljenega sveta.

iz črnogorščine prevedel Jurij Hudolin

Hitro izpijamo hladno pijačo,
se najprej pogovarjamo o preteklih
dneh in potem buljimo v tla,
v strop ali v neke druge oči.
Počasi izgubljamo občutek za čas.
Gledamo mimoidoče
s pomilujočimi pogledi:
pred nami so naenkrat videne preteklosti
in še bolj predvidljive prihodnosti.
Mesto je polno dima in obrabljenih življenj.
Mimo nas gredo epohe,
velike tekme, velike ljubezni.
Dan se odpira v pomladnem soncu.
V nekem trenutku hočem reči:
When I consider the curious habits of man
I confess, my friend, I am puzzled.*
Odstopam, ker mogoče ni prava priložnost.
In ker bomo kmalu odšli –
v neko podobno dejstvo.
Vsak v svojo samoto.
* Ko premislim nenavadne navade človeka
priznam, prijatelj, sem zmeden.
To so v bistvu verzi iz pesmi Meditatio Ezre Pounda.

iz črnogorščine prevedel Jurij Hudolin