Spomin iz neke vode: bila sva brez mater
bila sem kot nekakšen počitniški bivalnik, velik in bel
kampiral si v meni.
***
Kaj bi še lahko počela. Jedla sva.
Sedela sva ob povoščenem prtu in jedla najine piščančje perutnice
medtem je zrasla gora, katedrala iz kosti
perutničk, obranih
in sopenje večera.
***
Pojdi z mano stran od te
kuhinje s križankami in menstrualnorožastim povoščenim prtom
in belimi ploščicami, v katere sva do sence vrezovala najini imeni
kjer sva šepala in izkašljevala sluz
in imajo hišni ljubljenčki svoje porcelanaste skledice
Pojdiva v kak kraj z lepim imenom: Kairo.
Pojdiva v kak kraj z lepim imenom: Amerika.
Ledeno mrzel alkohol pijeva v puščavi, v mrtvi dolini
okamenelem gozdu, tam se vse vidi veliko bolje
ljubi, what time is love, pojdiva stran, ljubi moj
v deželo otroštva, v mesto iz filma, kam, kjer bova čemu podobna
baby, kam, kjer bova lahko zbirala stvari, našla kraje
stanovala v sobah, tam bi lahko umrla, honey, drug ob drugem
v nekem sončnem zahodu, s škornji na nogah, zdaj bova šla, z ladjo
The Mayflower.
***
Prišla sva, da bi brala prerijo kot odprto knjigo
šifrirano pisavo rumenega krzna in sence ptičjih teles
in reko, ki teče kot kredasta črta. Vse je bilo tam.
In najini škrtajoči nohti in bliski izza čela
in polaroid in prerija pravzaprav sploh ni ravna
ampak je valujoče valujoče morje krzna
in šele v pojemajoči toploti, ob volčji uri svita
sva opazila, da se je prav ona vpisala
v naju, v najina tiha dejanja ljubezni
najina bleda pisma vezivnega tkiva.
Bel avtomobil pelje proti obzorju
jaz v brezsnu izravnana
kozarec mleka ob postelji nenapisan
vsi najini bledi začetki prostorja najinih glav
in telo ob meni nekakšen vrelec
nekakšna neznana topla atmosfera
nekdo je tam
Švedska pršeč drevje
tu se je začelo
pod trebuhom
goli nič.
***
Sijoči šipek
in nenehno naletavajoče listje
ko se dani
drobne angelske levi
rahlo orošena zgornja ustnica
spalna srajca
vse diha kot v snu in zimskih jabolkih
glava brezglasna in svobodna kot ptica
pogled pa še kar tava poželjivo
inhaliram svoj vrt in vem:
Tam daleč nekje na nekem otoku v Antilih
živita dva, ki sta uresničila svoj sen
— dom z belimi zidovi in odprto morje
Okrog mene papirji kot mlečne ceste
bog, kako so beli
zamislite si avtomobil, ki pelje proti obzorju
po sodni obravnavi
zamislite si avtobus z glasbo iz dvigal v snegu
vsi najini začetki
krogi in meglice
pesmi in krila
kraterji na koži mojega ljubega
nestanovitno vreme
in begotna odsotnost
neodjenljive bolečine
***
Sonce in dež, oba v sobi
megla ali megličasti oblaki in mavrica
pridušena glasba filmsko jadralno vreme
ihta ljubezni v životu, laseh
in beli avtomobil z avtomatskim menjalnikom
ledeneča žalost in krvaveči smeh
se razpuščata v isti vodi
nekakšen občutek, da se prepuščaš
nekaj brezmejnega
Usta so ustje pištole
uperjene vate
ti si prisoten poln krvi vidiš me
poljubljaš mi trebuh kot se poljublja peščeno obalo
kot se poljublja domovino
zdaj si ti
edini
ti imaš
v sebi kri
Minne fran ett vatten: vi var moderlosa
jag var lite som en husvagn, stor och vit
du campade i mig.
***
Vad mer kunde vi gra. Vi at mat.
Satt vid vaxduken och at vara kycklingvingar
alltmedan berget vaxte, en katedral av ben
sma vingar, aviitna
och kvallens andhamtning.
***
Folj med mig bort fran detta
koket med korsord och mensrosor vaxduk och det vita kaklet
dar vi ristat vara nam till skugga, har som vi har haltat
hostat slem och husdjuren har sina porslinkarl.
Vi iker nanstans som heter nat vackert: Kairo.
Vi aker nanstans som heter nat vackert: Amerika.
Vi dricker iskali alkohol i oknen, den doda dalen
den forstenade skogen, allt syns sa mycket battre dar
alskade, what time is love, vi drar ivag, min alskade
till barndomslandet, filmstaden, nanstans dar vi liknar nat
baby, nanstans dar vi kan samla saker, hitta platser
bo i rum, vi kunde do dar honey, sida vid sida
i nan solnedgang med stovlar och allt, nu aker vi, tar baten
The Mayflower.
***
Vi kom for att lasa prarien som ett facit
den gula palsens chifferskrift och fagelkroppars skuggor
och en flod som loper som ett kritstreck. Allt var dar.
Och vara gnisslande naglar och blixtar bakom pannan
och polaroid och prarien ar inte platt egentligen
men svallande svallande hav av pals
och forst i eftervarmen, vargatimmen
markte vi att det var den som skrivit sig
i oss, i vara tysta karleksakter
vara bleka brev av bindvav.
En vit bil kor mot horisonten
jag ar dromlos utplanad
ett glas mjolk vid sangen oskriven
all var bleka borjan vara huvudens rymd
och kroppen bredvid mig en slags kalla
en slags obekant varm atmosfar
nagon ar dar
Sverige duggregnet traden
det borjade har
nedanfor magen
blotta intet.
***
Lysande nypon
och dom standigt fallande loven
nar det dagas
anglars sma omsade skinn
lite dagg pa overlappen
nattlinnet
allt ar i andning som i somn och vinterapplen
huvudet ljudlost och fagelfritt
blicken anda nanstans lysten
jag inhalerar min tradgard och vet:
Langst ute pa en o i Antillerna
bor ett par som forverkligat sin fantasi
- ett hem med vita vaggar och oppet hav
Runt mig ar papper som vintergator
gud vad dom ar vita
tank er en bil som kor mot horisonten
efter rattegangen
tank er en buss med hissmusik i sno
all var borjan
ringar och dis
Sanger och vingar
kratrar i min alskades hy
ett omvaxlande vader
samt den glimtvisa franvaron
av jamna plagor
***
Bade sol och regn i rummet
dimma eller dimmoln och en bage
svag musik filmisk segelvader
karleksyra hull och har
och den vita bilen med automatvaxel
den isande sorgen och dom blodande skratten
loser sig i samma vatten
en slags kansla av att ge sig
nagot granslost
Munne en mynning
riktad mot dig
du ar narvarande blodfylld du ser mig
kysser min mage som man kysser en sandstrand
som man kysser ett fadernesland
det ar du nu
den ende
du har
blod i dig