Vsako noč, ko lovim spanec (in je budno moje
srce), utripa slika v mojem čemenju, vzdolž
stene se sprošča prostor v času in namišljam
si možnosti, stanja, v katerih bi, z drugimi
besedami, zmogel biti. Kaj naj storim? Ujet
sem zgolj v predstavo prav te zložne zadeve,
izbranih besed v enem od zračnih prostorov prenaglo,
hiti počasi, zaradi okoliščin, in le mirno
»vseteizbe«, golostenske, a toploobjete
ali pa zadržan dotik lica na pregibu moje roke.
Jaz sem jaz in spim menda le napol.
Strumno napeta moja koža med knjižnimi
širjavami in molčavimi vejevji, mehko in le
na robu obskorjeno, na besedo, govora notranjost,
»na leto«, na toplem kamnu v gozdni senci,
menda zaradi vreza, preprogasto drevo
iz grmičavih bukev in svetohrastnih ograj
na poti, vodotoček in glogaste maroge rdečnice,
vetrogrmi in cvrčočrički ter zlatotrave nežno
prikimave na pelinpoti v dovoljčasa
savanovodnem gaju. Še celo zgodnja jabolka padajoč
na trato zdaj že brzečega poletja, z vnebonitmi
in web-vezniki, suhosvež senožen blede
notranjosti sanjskih obrazov kot priklic v
življenje, besede, ki vedo, in morskobledi svetli
mlekocveti sijočih peg, na znamenje-krat
razgaljenih ramenih, a tudi pod njimi.
Objamem te, spremljavec, zdaj znam dihati sliko
tvojih prsi, ki so kot lastovke, kot tički oprezljivčki,
in me vonj odvede čez sipine, morsko razžrte,
do jedkih ušes in flore, naj se napase teh imen,
kolebanje brez konca, le tuljenje in zmagovita bibavica
v nastanku časa, vse več je zdaj hitenja časa, potlačenih
krikov, ki govore z obrežja, litoralno,
(in dih že dahne IN IN) ne bom se nabrežil, predajam
naprej (a le da brezdno v miru posrebrim)
In … je bil že deček, dekle, rastlina, ptica ali tej
plimi pobegla riba. Bil sem vzvišen kot cedra
in govoril po bršljansko in plamenkasto goreč
kot v drevoredih cipresa zobkoštrleča.
Bil sem dlan, roko-rokoval, in bil sem roža
oleandra, oljka na polju, gmajna in lilije, ki
srebrnijo in kot kačji so pastirji. Razširjal sem
vonj trpkohrasta, javorja in bezga, grmocimeta
in mete iz asfalta, platan in mirick, ki so le
tamarinde iz pollesničarjev, rododendrovk
smolonarde in trsotrsti astre škrlatinovke
šiške in ose regačice, vrečodetelje in tkalske
četice, gabri, lipe, topoli, iglocvetke, žad in
listnato okrasje, omelo-krat, da bi vsaj za špranjo
(»nekega dne, mogoče že prav kmalu«)
naglo mogel videti in biti ta dežela-v-meni-je.
V meni so javorjeve oči in ušesa vrbe
leska in sladki bezgov mesec so ali je
v mojih ustih. A tudi tišina uleksa noči,
noči belega topola, noči skrivnostne tise.
Pod listnato streho črnega trna sedi
jelšegrm in poje.
Iz nemščine prevedla Sandra Baumgartner
Jede Nacht, wenn ich Einschlaf suche (und mein Herz
wacht), pocht ein Bild an mein Kauern, in dem Wandentlang
erscheinte ein Geraum, und ich denke bei mir
Bewandtnisse aus, Zustände, worin ich, mit anderen
Worten, sein kann. Was soll ich tun? Ich bin gefangen
in der Vorstellung bloß, diese-die sacht-Sachen der
siebenden, Wörter in einem dieser Lufträume überrasch
vielleicht aufzuwarten, Umstände-halber und gemach
›Zirkumstanzen‹, nacktwändige, aber warm-umarmt
oder die wiegende Berührung einer Wange in der
Kuhle meiner Hand. Ich bin ich, und schlafe,
vielleicht nur halb. Spüre spannwand meine Haut,
zwischen den Buch-weiten Geschweigezweigen weich
und saum umrindet, aufs Wort, der Rede interieur,
»aufs Jahr«, auf einem warmen Stein im Waldschatten
vielleicht der bloßen Inzision; Teppichbaum von
Strauchbuchen und Eich-heilige Hecksteige, das
Waalwasser und die Rotbeeren Weißdorn-Schlieren,
Windbüsche und Schrillt-Grillen wie Goldgras nicklicht
mild, auf Wermut-Wegen am Salwannenhain
der langenden Weile. Sogar Früh-Äpfel, die auf die
Wiese fielen schon des fliegenden Sommers, mit den
Himmelfaden Web-Verstrebungen, das dürr-frische
Heurad der blassen Einwart von Traumgesichten, die
mich ins Leben ruften, Worte, die wissen, und die
meerhellen Lichtmilchblüten von leuchtender
Sprenke aufs Mal decolletierter Achseln, ~höhlen.
Ich umarme dich, trabant, kann die Zeichnung deiner
Brüste atmen, die wie Schwalben sind, wie Spatzen
Spechteln sind, und schnubbere entlang der Nehrungen,
von Meeren verzehrt, ans beißende Ohr Flora, äsend,
Namen, Zaudern-das, tobende, Überwiegen von
Gezeiten, Zeit werden, im Geraumen ungemach, Unrufe
vom Gestade her der Rede, litoral
(und der Atem atmet: UND UND) ich ufere nicht, ich
überliefere (aber nur, um ungrund im Stillen zu versilben)
Und … war schon Knabe, Mädchen, Pflanze, Vogel
und Flut-enttauchender Fisch. Ich war erhaben
wie eine Zeder redete und wie eine Zypresse Zahnragt
in Alleen, flammend von Efeu und Phlox. Ich
war als eine Palme Hand-handelte, und als eine Rose
Oleander, der Ölbaum auf dem Feld, Anger und
Lilien, die silbern, Libellen, sind. Ich verströmte das
Aroma der Herbeiche, Ahorn und Holunder, Strauch-
Zimt und Minze von Asphalt, Platanen, Myrizen diedie
Tamarinden von Halbhölzern, Rhododendrien die
Harz-Narden und Rebrohr Astern die Scharlachbeeren
Gallapfel und Geißfeig-Wespen, Seckelklee und Weberkardel
Hagebuch, die Linden, Pappeln, Nadelblumen
Jade und Laubzierraten, Mistel-fach, um
(›eines Tages, vielleicht sehr bald schon‹)
spaltbreit dieses Land-in-sich zusehends zu sein.
Augen des Ahorn sind in mir, und der Ohrenweide
Hasel, die Süße vom Holundermond sind-ist in
meinem Mund. Und auch die Stille der Stechginsternacht,
Weißpappelnacht, geheime Nacht der Eibe.
Unter dem Blätterdach eines Schlehdorns sitzt ein
Erlenbusch und singt.