za Danijelo
Ljubimca. Vse je le predstava.
Ko na luni se deli zemlja,
posilstva nedolžnih žena
in prah s streh.
Seveda,
takšno je življenje, krute, jedke so sence,
vznikle iz knjig.
V zrnu peska groba
zajeta z vonjavami rož
neskončnost vesolja, v škrlatnem somraku,
v gibanju drevesa s polnim želodcem planktona,
nesmrtne sfinge, stopinje, brazgotine,
izmaličenost dežel, muhavost, resnica
sveta, vesolje nas mora kaznovati.
Ljubimca postaneta pepel v vetru,
ozvezdja se vrnejo v včerajšnji dan
in valovi morjá preživijo
udarce ladij.
Smeti.
Na zidovih grafitov nostalgični obrisi,
v kristalih večni
zidovi razjedajo veke,
ptiči
na obzorju, brlogi tatov
vrezani v modri barvi neba
brezčasno
prebivališče kurb
v neskončnih jamah, kisli dež,
kače, lasje, toda kdo opazuje morje?
jate selivk,
slepe ribe? živo srebro v krvi,
onesnaženje kot tiktakanje ure,
v megli,
rojeni v nedrju,
ko kliče nas smrt,
takrat,
brez vere ženska maska
brez upanja,
brez korenin,
papirji krivice jarem
ena ali dve ali tri napačne
besede
ljubezni, ne prodajaj mi laži.
V velikem šotoru
prikrite podobe,
v zmedenem mrku trebuh ob trebuhu.
Za življenje borita se gladiatorja,
računalnik piše črke,
kadar globoko jezero splavi otok,
ogenj bruha človek s ceste,
mesto se poigrava z angeli,
angeli z golimi stopali,
spomeniki se vozijo s kolesi
in travestiti poklanjajo vzdihljaje,
zato
mora pasti kot slana
ta večni soj Kasiopeje.
Steklenica vina.
Dimniki. Telefoni z oddaljenimi obiski
izginjajo v neskončnost.
Kozarec vode me vrne v čas,
biti neandertalec, homo sapiens ali erectus,
na luni si delijo zemljo
in med oblaki nočno letalo,
rojstvo, prebivalec sveta,
vse je le predstava.
Ljubimca. V smrtni hipnozi
živim s tožbo rože v vazi.
iz španščine prevedla Tina Stanek
A Danijela
Amantes. Esto es un gran circo.
cuando reparten la tierra, en la luna
violaciones de mujeres virgenes
y el polvo de las azoteas.
Claro,
la vida así es, las sombras provocadas
por los libros son brutales, amargas.
En un grano de arena, áspero
tomado con los olores de las flores,
del infinito del universo, en la penumbra purpura,
al movimiento de un árbol, con un estomago lleno de plancton,
esfinges interminables, huellas, cicatrices,
los cuerpos de países, caprichos verdad
del mundo, el cosmos nos ha de castigar.
Amantes vuelven cenizas el viento,
constelaciones regresan del ayer
y el oleaje del mar sobrevive
a los golpes de los barcos.
Basura.
En muros de grafiti siluetas nostálgicas,
en cristales, eternas
muros roen los párpados,
pájaros
al horizonte, nidos de ladrones,
incrustados, en el color azul del cielo
sin tiempo
habitaciones para putas,
en grutas interminables, lluvías ácidas,
serpientes, cabellos, pero quién observa el mar?
aves migratorias
peces ciegos? mercurio por la sangre,
contaminación al tic-tac del reloj,
en la niebla
formada entre los senos,
cuando la muerte nos llame,
entonces,
sin religión una mujer una máscara
sin credo,
sin raza,
papeles injurias sometimiento
una ó dos ó tres erróneas
palabras
de amor, bajo un olvido mis zapatos.
En la carpa
imagenes latentes,
en el eclipse confundido vientre con vientre.
pelean por su vida dos boxeadores,
una computadora escribe letras
cuando un lago profundo aborta una isla,
escupe fuego el hombre de la calle,
el barrio titiritea a los angeles
y los angeles a los pies desnudos,
monumentos van en bicicleta
y travestis regalan suspiros,
por lo tanto,
ha de caer como escarcha,
esa brizna eterna de la casiopea.
Una botella de vino.
Chimeneas. Teléfonos con visitas distantes,
desaparecen en el infinito.
Un vaso de agua me devuelve al tiempo
ser neandertal, homosapiens ó erectus,
en la luna se reparten la tierra
y entre nubes un avión nocturno,
nacimiento, habitante del mundo
esto es un gran circo.
Amantes. En la hipnosis letal
vivo al clamor de una flor en el agua.