Niko Grafenauer

/Slovenija, 1940

Niko Grafenauer (roj. 1940) je znan slovenskim bralcem kot nadvse vsestranski ustvarjalec za odrasle in otroke, prevajalec, esejist in legendarni urednik Nove revije, ena od gonilnih sil slovenske pomladi, intelektualec in družbeni kritik, akademik in izjemno srčen in strasten sogovornik. Nedvomno pa stoji v samem osrčju Grafenauerjevega ustvarjanja njegov izjemen pesniški opus. Kritika pogosto označuje Grafenauerjevo poetiko kot zavezano izročilu modernizma.

Pesmi

/ Hiša

Hiša, ki v njej premišljaš,
postaja tesna kot dan, ki temni.
Spomini te obstopajo,
kot da umiraš, z mrkim dostojanstvom.

Molk osvetljuje tvojo negibnost,
ki jo privzameš po mrtvih.
Samota te načenja kot zeleni volk.

V tenki špranji dopuščene zavesti,
ki se kot svetel pramen zarisuje v mrak,
trepetajo vešče.
Ljubezen meče tvojo povečano senco na steno.
Z lepljivo mrzlim ključem stopim na prag.
Kličem kot z roba zlih slutenj
v praznino.
Molk je tvoja beseda.
Utihnem,
a v meni se kot v pozni jeseni
obletavajo glasovi, že skoraj solze.

Hiša, ki v njej premišljaš,
je kot začetek vsega, kar odhaja.

/ Štukature

Sled prejšnjega, prihodnost: iz semena
formula rože v rožo dozoreva.
v listnati mreži modra slika dneva,
a zrak stepena mrzla kantilena.

v mirnem očesu zasteklen
spomin, ki ga z dotikom mreni
raskav vonj kutine v jeseni.
na polju krik v tišino zasajen.

iz ptičjih letov, iz občudovanj,
iz senc pozidana arhitektura
v zbledeli težnosti sveta.

mir se preliva kot glazura.
iz molka so zgnetena vsa imena
in z instrumenti ne prodreš do dna.

V pečatni vosek ulita luč poletja.
zaprte veke, krog in krog obzorje.
v zatilju senčni negativ zavetja,
iz gibov v zraku sklenjeno ogrodje.

na platnu uvezen spomin, v njem cvet,
a na morju jadro. v pozabi ptice
zazidane, na nebu lahka sled
nikoli razprostrte perutnice.

kosti v mehkobo spanja potopljene,
odsotnost v jantarju, a črte v času
za trajnost kratke note položene.

med listjem mir, prežvekovanje vetra,
razlita budnost, bela vlakna v glasu,
v negibnem informelu gneča cvetja.

/ V sončavi, nizko

V sončavi, nizko nad obzorjem, pada
z listjem oprijeta ikarska teža minljivosti
v nedovršeni dan. po členkih ur se mu upogiba
hrbtenica. večer pripira svetle trepalnice.

v gibljivem zraku si oddihuje lepki vonj
po minulem, romantika. lipe vstopajo
na ulice pri zadnjih vratih, daleč od davnega,
v spomin odlitega poletja. široko

zajetje šumov se preriva v tem poglavju
časa, ki v njem še venomer visi
kot mehka krpa v prostor med naju
položeni zamah z roko.

zdaj sva vročično zleknjena v najin
mednama, kjer se v živo drug ob drugem
drgne duša. zunaj na prostem
je razobešeno belo perilo zime.