Babica ima ogromno glavo.
Predpostavljam da sanja roza
glavo z belimi popki,
na zeleni podlagi.
Dedek kliče Kato naj obira zeleno z njim;
po vratu se znojim, babica
mežika. Pijemo kavo:
izvem da je sanjala nekaj drugega.
Če bi bil igralec, bi na dan
premiere sedel v garderobo
in zrl v žarnico dokler ne bi oslepel. Tistim
ki jim ni dano da bi živeli
naj svobodno zamenjajo roza z belo
in belo z roza, ker
je babica sanjala pse. »Neke kodrave pse.«
Nobene veje torej. »Brezveze,« pravi;
sram jo je ker je
sanjala to. Kava
je kdove od kod. Iz Babilona
najverjetneje ni. Iz
dežele v kateri neodgovorne mamice
rojevajo žogice-marogice
prav tako verjetno ni.
Bakina glava je krupna. Ja
pretpostavljam da sanja ružičastu
glavu sa belim pupoljcima,
na zelenoj pozadini.
Deda poziva Katu da bere celer s njim;
vrat mi se znoji, baka
trepče. Pijemo kafu:
saznajem da je sanjala nešto drugo.
Da sam glumac, na dan
premijere bih seo u garderobu
i u sijalicu zurio dok ne oslepim. Oni
kojima nije dato da postoje
neka slobodno brkaju ružičastim sa belim
i belo sa ružičastim, jer
je baka sanjala kuce. »Cupave neke kuce«.
Nikakvu granu, dakle. »Bezveze«, kaže;
stidi se što je proizvela ovo
snovidenje. Kafa
je ko zna odakle. Iz Vavilona
verovatno da nije. Iz
zemlje u kojoj neodgovorne majke
radaju loptice-skočice
takode verovatno da nije.