Nimam doma, imam strah.
Kovček imam, v kovčku strah.
S kovčkom potujem, potujem,
ob suhe rešetke tiščim obraz.
Ne oziram se, kondukterja ni,
v pozabo vodi brezplačna pot.
Zgodovina ima svojo logiko,
jaz preganjavice.
Tretji z leve v krdelu,
se smeje pogubi v obraz.
Hlad je nož,
za milost ne bom prosjačil pred nikomer.
Vse to sem jaz:
šušljanje plašča,
cvetenje čaja.
Vse to sem jaz:
praskanje pod kapo,
usta z zadahom po tobaku.
Kdo se smeji iz ogledala?
Po smrti vašega moža, gospa,
je vaš sin pri učenju naglo popustil…
Mustafa je mutast fant,
ne zna povedati niti enega vica…
Mustafa je prevarant,
njegova poezija se vrti okrog občih mest…
Pravi Šantić, pravi Šantić,
moj sin je pravi Hercegovec…
Nadarjen si, Mustafa…
kot Sidran…
Mustafa je slabič,
Mustafa je človekova senca…
Drsim skozi čas
kot riba med dlanmi.
Ne bom utonil ob kavarniški mizi,
ni še prišlo tako daleč.
Bog ljubi ljudi brez upanja.
Oni so najbolj krotki.
iz bošnjaščine prevedel Dušan Šarotar
Nemam doma, imam strah.
Kofer imam, u koferu strah.
Sa koferom putujem.
Putujem, putujem,
uz suhe rešetke lice priljubljujem.
Ne osvrćem se, nema konduktera,
za zaludo besplatna je vožnja.
Historija ima svoju logiku,
a ja maniju gonjenja.
Treči u krdu slijeva,
smiješim se pred pogubljenje.
Hladnoća je nož,
za milost nikog moliti neču.
Sve sam to ja:
šuštanje kaputa,
mreškanje čaja.
Sve sam to ja:
češanje izpod kape,
usta so zadahom duhana.
Iz ogledala ko se smiješi?
Od smrti vašeg muža, gospođo,
vaš sin je naglo popustio u učenju…
Mustafa je mutav čovjek,
ne zna izpričati nijedan vic…
Mustafa je prevarant,
poezija mu vrvi općim mjestima…
Isti Šantić, isti Šantić,moj sin je pravi Hercegovac…
Imaš dara, Mustafa,
koliko i u Sidrana…
Mustafa je slabić,
Mustafa je sjena od čovjeka…
Klizim niz vrijeme
kao riba između dlanova.
Neću potonuti u kafanski sto,
nije dotle došlo.
Bog voli ljude bez nade.
Oni so najkrotkiji.
