Mizuho Ishida

na površini reke -
če je nezavednost padajočega kamna nezavednost brez zavednosti
kaj se zgodi z belim cvetom?
tiho sem.
sanje o dragocenih kamnih in sanje o rastlinah
v čem je razlika?
Tisto poletje ko sem postopal po bregu Sene,
bral Bergsona
In ko se je zvečerilo
sem v umirjenosti popivanja
naročil jed špargljev in školjk popraženih na maslu
vonj po cenenem tobaku
in kečapu me je prevzel
in lahko sem se vrnil v svojo kavarno
v stranski ulici.
ponovno sem tu
in te padajoče sanje o cvetu in kamenju
Zdi se kot da sem se v sanjah spotaknil
a tokrat sem pijan in mi je vseeno
skoraj neslišne so bile namišljene pesmi ptic, ki so odšle
ki so tresle ostre bradavičke študentke, ki je gola igrala čelo
a kaj naj storim?
Tisti, ki je predramljen
najbrž lahko odpre oči

Mojim dobrim prijateljem v Fukushimi

V poletnem večeru, ko ob reki tečemo do jezera
se nenadoma prikaže
zadnji krajec lune, ki so ga brusili in ostrili ter
se dotakne prašno sivih gora v oddaljenem zahodu.
Fantje dvignejo svoje ribiške palice
v zrak kot bojevniki
in upajo na uspeh odprave.
Jezero se mirno prikloni mesečini.
Ko pridemo do jezera, se kaplje vode v zraku bliskajo
kot odmevi fotografiranja.
Iz površine jezera skače ven nešteto postrvi,
lačnih padajočih delcev neba.
V globini črnine 
najdem snežne oblake sredine poletja,
ki padajo kot prozorni sneg
in mi zastirajo pogled. Naslednje jutro
telo Oshira Kagera požene krila
in prekrije strehe hiš, jeklene stolpe in ceste
kot zlagan prah.
In avtomobili bodo drseli, odrasli se bodo pritoževali,
trenutki vsakdanjosti majhnega mesta bodo zdrobljeni
v šolah pa ne bo pouka.
Trupla kačjih pastirjev se svetlikajo v mesečini kot prizme,
kot zamrznjene luči, ki padajo z neba
kot pisma z drugega sveta.
In mladi fantje so ponosni
vključeni so bili v majhno spremembo mesta
kot je menjava poštne znamke.

Ko psi položijo svoje jezike na zamrznjeno zemljo začnejo sopeti;
s tekom ustvarijo divjino.
Mlado dekle na nebu najde nekaj belega. Naučili so jo,
da je to luna.
Mati ve, da v odmevu tujine ni naslovov.
Belina jutrišnjega dne pa se trga. Globina brnenja v ušesih
rojeva nove krike. Svet, ta se rojeva le
s povezovanjem prahu. Samo tako.

Iz supermarketov v mestu se vračata nazaj v praznine svojih sob.
Slikarija tistih, ki so odšli krasi oltar in tišina je popolna.
Elektronski zvok diktafona, šumenje papirja
in ritem rezanja nohtov, ki udarja
škrc škrc škrc škrc
vsi plavajo v zraku, kot pojoče ptice in njihovo udarjanje peruti.

Ni upora, ko tavaš med neslišnimi meglicami
in se vračaš v svojo domačo
vas, kjer ni več nikogar.
V črno in modro zavita telesa,
obrazi delavcev pokriti z belimi maskami in čeladami.
Pred vhodom starim dvesto let so dekontaminacijska vozila,
s strehe vsepovsod naokoli
posipajo kemikalije.

Dve leti in tri mesece že ni bilo strojev, rumena stebla žita
so preluknjala streho rastlinjaka
in se dvignila nad jeklene pršilce.
V hlevih izginulega goveda
se kopičijo gore črnih plastičnih vrečk.
Junijska polja dihajo v spokojni belini cveta Plazeče detelje,
pred trgovino s sladkarijami zdaj stoji znak
»tovarna surovin«,
park pa je postal gozdiček sivih tankov.

Kam sta šla  robot, ki se je ustrašil dihanja zraka ptic in Mitsuko,
vljudno dekle, ki je odlično igralo klavir?
Pri prečkanju sprednjega dela hiše bratov Saeki
se sliši mešanica zvokov tekme baseballa, prepiranja in mijavkanja mačke.
Ko sem včasih žvižgal pri križišču so prišli prijatelji, a ne več.
V svetu srečnih večerov ni več igranja otrok.
Naslovi zavetišč in številke mobilnih telefonov prhutajo v zraku
kot jate izmišljenih metuljev
Nič ni več povezano s sedanjostjo ali prihodnostjo, ki ju že dolgo časa ni več.

Pijani dedek Koga se prepira pred televizijsko kamero,
»Vam vsem, da vam povem, kljub temu da trobite, razbitine, razbitine …
To je hiša mojih prednikov, moje zgodovine.
Nikoli je ne bi mogel opisati na tak način,
ne morem tako opisati svojega doma.
Svet je v delcih,
a kljub temu, da je razdejan, je to kraj, kjer sem se rodil.«

Navkljub uničenju dekle ni jokalo
njena žalost je bila pregloboka za točenje solza
iz telesa je spustila le eno samo kapljo.
Tresoč zvok transmitorja je
utekočinil besede,
ki jih nikoli ne bomo zmožni izreči.

Zdi se, kot da se mlade mamice oklepajo šepetanja spominov,
ki so že skorajda osiroteli.
škrc škrc škrc se oglašajo ščipalci nohtov
in s svojim odmevom poskušajo pomiriti
otroke, ki jih je strah dežja

Od mezinčka leve roke naprej striže nohte,
previdno brez napake.
Otrok kmalu ne bo več dovolil,
da mu jih postriže mati.

Mladi nohti so še mehki in tanki
in takoj, ko se jih bliskajoča se rezila dotaknejo
se ti odlomijo in padajo kot številne prosojne lune
v novo obzorje zapisov tega, kar prihaja.
Kjer ni ne morja, ne šumenja oceana,
le odmevi zaklepanja ključavnic,
ki v globini noči
želijo zapečatiti ta trenutek.

Da bi le lahko zamašili ušesa
tako kot lahko zamižimo.

Najprej sem mislil, da je vse naokoli
potihnilo zaradi snega

Ptice stalnice in zlate lisice, zvezde se bleščijo na jutranjem nebu,
a kričanje ne more doseči vseh

na drugi strani okna  se iz namišljenega vrta spusti
čista belina snega kot puh belega ptička

kot da bi posrkala vse zvoke  sveta
ali pa se mi je tako le zazdelo

razlikuje se od tega čemur pravimo tišina
v ušesih odmeva samo kot neskončna popolna belina

tudi, če si pokrijem uhlja z obema rokama
se belina samo še bolj poglablja

morja oluščenega ječmena hlipajo
gorske sinice pa švigajo po zraku

v osivelem svetu
je bilo zamrznjeno le železo, voda in zvok

čeprav v časopisu in poeziji padajo bombe in otroci izgubljajo domove
zaradi rahlega veterca cene delnic

govori se, da besede niso samo duša
rane nam segajo do ušes

kot da bi srcu zaprli oči
in ušesom in cvetovom rož

dolgo potovanje z nočnim vlakom se približuje koncu
čeprav se šele svita ob petih

na zadnjem sedežu sedita dva mlada meniha iz Zahodne Azije
potihem se sporazumevata v znakovnem jeziku

to je šum, ki ga še nikoli niste slišali
kot trava in rože in zvezde, ki se dvigajo v nebo

In ta skrivnostni jezik, ki neprestano teče
je pripihal z dna kože meje moje domovine

materinščina, ki je ni nikjer
snežni metež, ki se je iz vode ponovno spremenil v vodo