Zgodnje popoldne, prebujanje ...
Po prvi noči v podnajemniški garsonjeri.
Vetrič se kot lisica tihotapi
skozi napol spuščene rolete,
odpira stare časopise
na mizi.
Iz osmrtnic se pojavi neki človek
in se predstavi z ženskim imenom.
Pravi, minil ga je zobobol
in zdaj se je vrnil. Toda ne prepoznava kam.
Prepričan je, da ima dvoletno hčer,
ki je z nohti stiskala njegove ušesne školjke,
kadar jo je dajal spat.
Pogosto ga je to praskanje pred njo odpeljalo v sen
v katerem so mu netopirji
grizljali ušesa in s krili mršili lase …
Da, pil je, pravi.
In sedaj, spomnil se je ... Vse je minilo …
Tisto ime je pravzaprav ime njegove hčerke.
Bil je vdovec …
Ni jedel ne pil na porokah in sedminah …
Kadil je, samo …
Kot deček, in mladenič, si je pogosto
zamišljal, da je mladoporočenec
ali pokojnik.
Zloslutnost naglice!
Buljil je v noge prisotnih žensk ...
Nikoli se ni prekrižal …
Puščal je, da mu glava pade na prsi
od zagrenjenosti,
in noge, v črnih hulahop nogavicah,
kot vijugasti lemurji, so se motale
ločeno od sreče in žalosti ...
In to je njegovo celo življenje ...
S parketa pobere dva dolga, kodrasta
lasa, in sedaj, že precej odsotno, pravi,
se mu strašno mudi k svoji
ženi in hčerki ...
Iz srbščine prevedla Dijana Matković.
Rano popodne, buđenje...
Nakon prve noći u iznajmljenoj garsonjeri.
Povetarac se kao lisica ušunjava
kroz poluspuštene roletne,
otvara stare novine
na stolu.
Iz čitulja se pojavi jedan čovek
i predstavi se ženskim imenom.
Kaže, prošla ga je zubobolja
i sada se vratio. Samo, ne razaznaje gde.
Siguran je da ima dvogodišnju kćerku
koja je noktima stiskala njegove ušne školjke
dok ju je uspavljivao.
Često ga je to češkanje odvodilo u san, pre nje,
u kome su mu slepi miševi
grickali uši i mrsili kosu krilima...
Da, pio je, kaže.
I sada, prisetio se... Sve je prošlo...
Ono ime, u stvari, ime je njegove kćerke.
Udovac je ostao...
Nije jeo ni pio na svadbama i sahranama...
Pušio je, samo...
Kao dečak, i mladić, bio je sklon
da sebe zamisli kao mladoženju,
ili pokojnika.
Zloslutnost žurbe!
Zurio je u noge prisutnih žena...
Nije se krstio...
Glavu je puštao da mu padne na grudi
zbog mrzovolje,
a noge, u crnim hulahop čarapama,
kao izvijeni lemuri, meškoljile su se
odvojeno od sreće i tuge...
I to mu je celi život...
Sa parketa podiže dve duge, kovrdžave
vlasi, i sad, već prilično odsutno, kaže,
strašno žuri svojoj
ženi i kćeri...