Milan Jesih

Pripovedujejo, da kadar spim, pojem, in da včasih zginem in žuborim loka in je tam kot bog visoka trava.

Prav, žuborenje, če si govorim: ljubit s čistoto, sklanjat se, rast še, še bit, in bit bron mehak,

kadar gledam po sebi in vase, kličoč: samina divja, kaj sem čez ne jaha kakšen kavboj, nesmiselna temà;

pojem, če si odgovarjam: dobro je, da je hudo, hudo, da ni huje; pojem, kadar je bol srečna.

Trava? Zanjo se ne menijo dnevi, pridejo, minejo, in njeno neutrudno koreninje ne za njih,

veter se prazen v njene bili lovi, kdaj kakšna slepa srnja stopinja, suh strah – in vse to da hoče bit jaz?

Pa vendar, kadar sem spal trava, vstanem prozoren in gladek, plešem in plavam, živ ogenj, sam jutro,

ah, sam nonšalantna nezvestoba; zajtrk je vroč kunilingus v dišečem krilu rodne planetice.

Ne upam si predaleč: nenadoma sem sam – a se od takšne samine zasveti v duši trhli les? Je res?

Žejen, moja prostost pa nima telesa, kaj naj potlej ljubezni in želje brez neba in zmag?

Ne upam si predaleč, zel sem – česar koli se dotaknem, zveni, ko da bi bil umrl v sebi,

v prispodobi pravim: kriv, bolan, uklenjen v hude rjuhe ur; oh, kljunček detlov, te besede.

Sončev opričnik oporečnik, ljubosumje, naglica, modrost – života vroča – čez polje še, predaleč ne.

Razen če se ne laže in pretvarja vse – senca konca, a pride dobra in nežna, blaga? Bela? Folklora?

Folklora: grem roke v bok z visokim vrčem na temenu, ki se iz njega miru napil je čas, grem v lica smeh,

grem, da je hoja vera, vera da je kamen, kamen naročje, naročje nazaj kamen, surov in slep.

Kako dolge so lažnive roke deklet! Ko se slačijo, pojoče, visoke v ranljivem cvetenju, oh, krzno,

ko jih po suhih dušah prebadajo davno prestane boli, gore in ure, spomin, spačene planine;

kolika temà se takrat v očeh njihovih očetov, tenkoživih, ob ubornih frakljih uživi v fuziji gneva,

in naposled, koliko je takrat – ane, soba, ane, okni – moža v meni, o, da povesim pogled in sem voda.

Oktobrsko nebo sinjina, nasilna od preme odprtosti – čas v vozlih časa, ko cikne tudi kis,

čas samote od turobe napol srečnih dvojic, naključij, otožnega vonja prsti po daljni časti.

Rad bi rekel: živo kipenje studa v posodi čistih dni, rad: topel strah v topem čustvovanju;

rad bi molčal, odznotraj umit od zatajenih solz, ki mi od vseh je ena sama ušla.

Ljubezen v meni dviga svojo grdo glavo; spočit sem vzpet od nove srečne slepote ko v nov kruh.

Zalezujem svetli vonj povsod po bistrih knjigah in studencih, les, ki v večer zasije v cvet;

ljubezen, veter, kaj naj storim, da bi bile spet majhne moje prsi, v njih ne pekla ne pekla?

Sneži, tuje so in grenke vodmatske ceste, za okni jarkimi advent in nežnost in neustrašna strast –

nisem jaz, sem nož, sem bič, sem jok, sem riž, tišine voda gosta nezburkljiva, sem pot in znoj poti;

pa ti, ki zdaj sediš doma z očetom, sestrami, stopniščem tihim v tople mire, pa ti?

Patina popada troje, vem: srečo, moč, ljubezen, in troje: krivico, bol, ljubezen; in jaz te jem,

tebe in pomaranče, ki posamič in v gručah pohajajo kot ti in jaz same skoz odprto decembrsko noč.