Gledam jih na televiziji, kažejo tudi
odmore med skladbami, včasih.
Tu in tam vidimo, kako kdo zamuja,
prijazna gospodična v črnem
in rdečem ga pospremi do praznega
stola, zamudnik je v zadregi, zaveda
se svojega hrbta v domovih redkih
gledalcev, njegov hrbet se počuti
napaden, ampak na tako ljubko
spremstvo človek ne računa več niti
ob najbolj srečnih večerih. Samuel
Barber, Adagio – glasba, ki jo je smrt
državnikov napravila za pogrebni
rekvizit. Hodil sem na koncerte,
vsak teden. Albinioni, Mahler, Barber,
v tem vrstnem redu. Bila je to druga
dvorana, drug svet, brez uniformiranih
spremljevalk, brez koncertnih listov,
ki bi bili videti kot prodajni katalog –
vendar s sijajnim orkestrom. Seveda
sem zamujal, pritekel sem čez park,
odsunil težka vrata, se mimo garderobe
pognal po stopnicah in obstal pred
priprtimi vrati na balkonu. Zunaj je
bil mil pomladni večer, ki mi je dihal
s čela, ali ostra zimska noč, in nanju
so se začeli loviti zvoki nekega globljega
večera (in noči), preživetega ob jezeru,
v uti na koncu pomola, brez komarjev,
ki bi motili skladateljevo žalost. Žalost
nekega drugega skladatelja. Naslonil
sem se na podboj, se zatopil v svoj
večer, v svojo žalost (že tretjo po vrsti),
ustrezno sestavljeno iz valov, iz šumenja
borov, iz oddaljene glasbe s plesišča.
Glasbi sta se pomešali, postali ena sama,
dišeča po borih, pluskajoča po skalah,
z enakim iztekom v tišino, v ploskanje,
v pokašljevanje. Nastopi moj trenutek.
Odrinem vrata in skoraj neviden vstopim
v dvorano. Pokima mi profesor filozofije,
ki ga ni več, malo naprej sedi moj profesor
književnosti, ki ga ni več. Zdaj, ko se ju
spominjam, tudi mene ni več. Izginem
v hipu, vendar počasi, v temo, kakor so
izginjali prizori v starih filmih. Dvorane
ni več ne glasbenikov, večeri so izumrli,
in noči. Kaj konstituira naše bivanje,
kakšna kontinuiteta, potem ko se stvari
enkrat, dvakrat, trikrat tako zelo končajo?
