Mariusz Grzebalski

Avtobus na vzpetino trudoma vleče
svojo patetično zavaljenost trebuhljača.
Dež je ravnokar nehal padati. Negotovi jeziki
sonca namakajo strehe majhnih hiš
na obeh straneh poti, ki pelje odtod
v dva enako znana in nezanimiva kraja.
Lenim vrabcem se ne da niti premikati.
Bolj iz navade kot z voljo do življenja
brodijo po razmočeni koži pobočij in motijo
krave pri tem, ko se ponašajo s svojo žalostjo.
Za enkrat toliko. Za enkrat tukaj teče dejanje.
Kmalu nam z obližem zalepijo oči in bo temno.
Vsi ptiči bodo odleteli. Vsi ptiči
in vsi časopisi, ki bi tudi radi leteli.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Proti trgovini grem, po stezi steptani v travo.
Kakšna norost svetlobe nenadoma na njunih taftastih bluzah!
Sonce je moralo k njima teči z dvojnim korakom,
da bi se zdaj na prstih vrtelo na mestu.
In kako se pritožujeta nad umazanima fantoma,
ki se motata okoli njunih prepolnih mrež
in motita opravljanje novega duhovnika.
Veter je na cestišče znosil prah in spet se razločno
slišijo vreščeči glasovi piščet z bližnje kmetije -
kot da bi hoteli ogovoriti to dremotno popoldne,
ko je končno prišel zapozneli pomladni pretok,
dih pa pristaja na meji pljuč in stopicljajoč
dviguje obleko. O ja, ne vemo dobro, kaj govorimo,
čeprav nas šele dejanja vodijo v pravo razdvojenost.
Nebo nekajkrat preleti nad nami kot zapozneli poštar,
ki je po poti izgubil prevelike sandale - s tem je konec zabave.
Ostanejo požgana strnišča in pomladni griči,
nato pride jesen in njene majhne laži,
o njih se nenehno govori, katero leto je že?

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Deček, ki je na strelišču kupoval
plastične motoriste in se z mamo
na poti do jaslic, za Božič,
prebijal skozi sneg - je umrl.
Šel je pod vodo in zarasla ga je trstika,
gosta in temna, kot notranjost živalskih pljuč.
Zdaj se premika znotraj zračnega mehurčka.
Tudi ti si bil deček, ki mimo greš.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Seveda, ob sendvičih s šunko in sirom
je sijajna voda - saj je ravno pravšnja
za današnjo pripeko. In saj očarljiva nalepka
krasi steklenico, v kateri odseva
pospešeno prečkana vegavost pokrajine:
puhast ogon zelenja je naveličano izplaval
izpod bežeče črte dreves. Si opazil,
do kam je zabredel veseli jeziček potoka?
Točno tam, desno od mesta, kamor gledaš
je mostek vnemarno zaraščen v trniko,
ki ni zanj nikakršna ovira; oglej si pozorno
in videl boš, da še vedno dela svoje, celo zdaj,
ko se odbija v sparjenem steklu steklenice.
V takih trenutkih lahko res veliko oprostimo
našim bližnjim, celo trmo, s katero se prepirajo
za stvarmi po pokojni, čeprav še niso prišli
na kraj pogreba.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Svetloba luči se je umikala
od strani pritiskajoči temi.
Na drugi strani bunkerjev je vstala iz trave,
si popravila zmečkano obleko.
Njena zelena kolena - zakaj so ga spravila v smeh?
In odkod žalost, ki nas je obšla, mladoletne opazovalce,
ko sta se malo pozneje začela odpravljati?
Ko smo se vračali, je veter nad drevesa dvigal tuje kletvice,
pijanski smeh se je slišal iz v temi nevidnih jarkov
in šipa je pokala v izropanem kiosku.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Potem smo odnesli njegovo pohištvo.
Na dvorišču je čakal pripravljen tovornjak.
Na njem ostanki cementa, zameštrane verige,
cunje, zamaščeni papirji, koci.
Toliko reči je - tako hitro - postalo smeti.
Obrnjene pokrajine ogledala, kredenca
z vedno novimi plastmi barv, ki so pokale
kot rečno dno, ko se umakne voda,
števec, odčitan dan pred
obiskom inkasanta. In druge. Potem
smo, kriče in v prepiru za malenkosti,
zapustili ta kraj; niti ozrla se ni na
razcefrane kose stene. Potem je, v drugem
mestu, raztrgala vse njegove fotografije,
pisma in se hitro postarala. Spominja se, joka,
preklinja. Potem bomo odnesli njeno pohištvo.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Tema se je priplazila pod okna, natakar pa nič -
brklja pri zaskočeni ključavnici.
Na levi fantje, ki so se hoteli tepst, a jih je minilo.
Na desni kuhinja po velikem cvrtju.
Edinemu simpatičnemu dekletu se ne ljubi.
Tudi njene nesimpatične prijateljice v barvnih srajčkah
so trenutno brez volje, ker se počutijo slabo.
Dlje ko se gledamo, bolj razumemo kako je to.
Jutri spet pridemo, kaj spit in malo pokartat.
Pojutrišnjem se vrnemo utrudit jutrišnjo utrujenost.
A zdaj vendarle poslušamo, kako stoji na odru
in dve uri spi, oni pa ploskajo.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Pri nas je vse po starem.
Nespametno sem mislil, da bi bilo lahko
drugače.
Morje je barve ponošene uniforme.
Lahko bi ga ožel, potegnil čez glavo
in nosil kot spran pulover.
Iz zabojčkov postavljamo piramide, kadimo
poceni cigarete, se posmehujemo pijancem na klopci.
Psi tekajo naokrog in raznašajo dreke.
Že zdavnaj smo nehali spominjati na ljudi.
Brez podpore, smrdimo po mesu.
Ne jutri ne pojutrišnjem nas ne čaka nič zanimivega.
Rožnati metulji svinjskih ušes na ograji
čakajo, da bi odleteli.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik

Dedek je umrl sedeč na fotelju,
njegove oči se niso hotele zapreti.
Mrtev je gledal v tovorni vagon,
zaraščen s travo na stranskih tirih
tovarniške ladje. Zdaj pluje proti dnu
zemlje, zaprt v izrezljanem toku krste,
kot dragoceno glasbilo, ki mi ga še naprej
in naprej podajajo nevidne dlani. V tisti hiši
živijo tuji ljudje. Bazar so odstranili,
tat koles je v kehi, rdeče plombe opek
v vratih tramvajske lope. Tudi vodnjak za vrati
je opustel, pa zato poln smeti in gnilih listov.
Gledam pod oknom usihajočo murvo.
Ogenj plameni v moji smeri.

iz poljščine prevedel Primož Čučnik