1
Predstavljaj si.
Dva nevihtna tedna
sta zabrisala rjavkaste odtise
cvetličnih lončkov.
V pralnem stroju se mešata
belo in pisano perilo.
Od hiše so ostale le kartonske škatle,
popoldan se vrti na vretenu dežja.
Umetni mentol
lahke cigarete + bombona Halls.
Ta barva plastelina,
ko zgneteš skupaj vse barve.
2
Svet se vrti tako hitro,
da se zdi, kot bi se ne premikal.
To sem ti hotel povedati,
a sem te raje opazoval
s sovoznikovega sedeža,
kako delaš kroge po parkirišču.
3
Mravlje so prišle
v selitvenih škatlah.
Novo stanovanje
postaja vse bolj podobno domu.
Domu nekoga drugega, a vendar domu.
4
V novem stanovanju
zidar naredi luknjo v steno,
da bi videl, kje odteka voda.
Kar vidiš, ni nered,
je le red, ki ni enoličen.
Plastične vrečke, na škatlah
s flomastrom v kurzivi:
Kuhinja/knjige/kopalnica
Kdor bi tedaj vstopil,
ne bi vedel, če se seliva noter ali ven.
5
Zaviti v nikotin
nepremičnosti
postajajo možgani vse mehkejši
in srce vse trše.
Brez srajce se zdim starejši,
sem hotel reči, a sem se raje spomnil
trenutka, ko sem bil tvoj sovoznik,
in tvoje vožnje v krogih
po parkirišču.
6
Francisca se tiho
premika skozi prostore.
Sem z metlo,
tja z vedrom.
V njenih vselej zaprtih ustih
se lesketa zlat zob.
7
Počitek, ki grozi, da bo postal
nekaj čisto drugega.
Neobešeno perilo,
okus po umetnem mentolu,
prosto mesto,
kjer naposled parkiraš.
8
Po nekaj pločevinkah piva
so se prijatelji pomenkovali,
kako dolgo lahko rečeš, da si mlad.
Na glas razmišljaš:
»Kaj mi mar, nikoli nisem bil mlad.«
Nato se je megla razblinila.
Nato so zapeli črički.
9
Sem bi sodil kak prepričljiv stavek,
ampak srajca
tistega popoldneva, o katerem sva govorila,
je obledela, medtem ko je rasla trava,
in ti se sploh ne zavedaš,
da po vsaki šesti besedi
navržeš moje mašilo.
Vse, kar se ne bo posušilo,
vse, kar se sveti, če hočeva ali ne,
zdaj ni pravi čas za selitev,
možgani: gmota plastelina,
srce: avtomobilska vrata,
ki se znajo le zapirati.
10
Pod vsem tem je pesem,
čeprav se je ne vidi in ne sliši.
Obljube o novem domu
so ostale v stari hiši.
Od nevihte je ostala le barva
zmesi vseh odtenkov plastelina,
kar se je pregnetlo, je pregneteno,
udarjanje, ki uduši zvok
vztrajnega odtekanja vode,
dežne kaplje
kot žile na okenski šipi.
In petje čričkov
puhti kot nova megla.
Pod vsem tem je nekaj boljšega.
Prevod: Janina Kos
1.
Si vieras.
Dos semanas de temporal
borraron la huella ocre
de las macetas.
Revuelta en la lavadora,
ropa blanca y de color.
Una casa reducida a cajas de cartón
la tarde que gira sobre el eje de la lluvia.
El mentolado falso
de un Derby suave + una Halls.
Ese color de la plasticina
cuando se mezclan todas las barras.
2.
El mundo da tantas vueltas
que parece no moverse.
Pensé decirlo
pero preferí, de copiloto,
verte manejar en círculos
por el estacionamiento.
3.
Las hormigas vinieron
en las cajas de la mudanza.
El apartamento nuevo
empieza a parecer una casa.
De otro, pero una casa.
4.
En el departamento nuevo,
el albañil pica la pared buscando
dónde está la fuga de agua.
No es desorden lo que se ve,
es un orden disparejo.
Bolsas plásticas,
cartones con cursiva en pilot
Cocina / libros / baño
Si otro, en este momento, entrara,
no sabría si alguien llega o se va.
5.
Envuelto en la nicotina
de la inmovilidad,
se ablanda el cerebro
y se endurece el corazón.
Sin camisa me veo más viejo,
pensé decirlo pero preferí
recordar la vez que fui tu copiloto
y manejabas en círculos
por el estacionamiento.
6.
Francisca, silenciosa,
se mueve por cada ambiente.
Para allá con la escoba,
para acá con el balde.
Dentro de esa boca,
siempre cerrada,
brilla un diente de oro.
7.
Un pausa que amenaza
con convertirse en otra cosa.
La ropa sin tender,
el gusto del falso mentol,
el espacio libre
donde finalmente parqueaste.
8.
Rodeando latas de cerveza,
los amigos discutían
cuánto dura la juventud.
Pensaste en voz alta
"qué me importa, si nunca fui joven”.
Luego se agitó el borrador de la niebla.
Luego irrumpieron los grillos.
9.
Aquí tendría que ir una frase decisiva
pero se destiñe la camiseta
de la tarde que hablábamos
mientras crecía el pasto
y sin darte cuenta
usabas mis muletillas
cada seis palabras.
Lo que no se va a secar,
lo que brilla sin elección,
un período equivocado para la mudanza,
el cerebro: masa de plasticina,
el corazón: dos puertas de carro
que sólo saben cerrarse.
10.
Debajo de esto hay una canción,
aunque no se escucha ni se ve.
Las promesas de la casa nueva
quedaron en la casa vieja.
Del temporal va quedando ese color
de todas las barras de plasticina
que se mezclan se mezclan,
el martilleo que silencia
la tenacidad de una fuga,
esas gotas de lluvia
como las venas de la ventana.
Y el canto de los grillos
crece como otra niebla.
Debajo de esto hay algo mejor.