V dobi, kjer je vsega preveč in vsega premalo, kjer boji s kopji
Niso končani, čeprav so najbolj zaskrbljujoče misli ne predmeti,
Smo mi bolj onesnaženi, kot so onesnaženi vode, dih, meso.
Je ironija, recipročnost kozmičnega ustroja, se moje oko
Obrača kot konica igle, se premikam po diagonalah.
Čakam dež, čakam tvoj glas indikator, sanjam o cvetu bombaža.
V dobi, kjer je Jezus prodajni in reklamni artikel, poza križa,
Razmišljam o možnostih igre. Pozabljam, da so množice, ki
Ne vedo, da je privid krvi močnejši od krvi same. V dobi točk,
Nenehnega seštevanja, množenja besedam lupijo pomene s
Tako lahkoto, kot podirajo hiše, domove in krhko zavest sebe.
V dobi naraščajočih alergij, oblik pomoči, pravic in hkratnega
Kršenja. V dobi sekundnih povezav, ki fizične razdalje sekajo,
Ki zbliževanju zbijajo ceno, se deklice in dečki tanjšajo v bilke,
Si reveži napihujejo balone, kondome in ustnice; v dobi bežanja
Na druge planete, ko je instant večno življenje na vsaki polici,
Gledam v tebe; čakam, da se poleg barve tvojih oči
Spremeni kot; da se z mano srečaš v neprebojnem prostoru.
V dobi, kjer ima intima status ogrožene vrste, te vabim k sebi,
V belo noč, v moker dan, v sanje ali mit, ki ne oksidira, M***,
V vez, ki je s prerezano popkovino ne prerežeš. V najino os.